Postdemokracija

Postdemokracija

Recenzija izdelka
19. 12. 2013 - 13.00

Colin Crouch, politolog in sociolog britanskega porekla, je širši javnosti znan predvsem kot kovač izraza in koncepta postdemokracije, s katero se ukvarja vse od sredine 90. let 20. stoletja. Zbirka njegovih prejšnjih spisov in seminarjev je v izvirniku pod imenom Post-Democracy izšla že leta 2003, deset let pozneje pa smo tudi v slovenskem jeziku dobili prevod dela, pospremljenega s popotnico, da je umestitev debate o postdemokraciji zdaj v slovenskem prostoru še posebej relevantna. Kljub temu že v začetku opozarjamo, da svetujemo sankanje po teoretskih podlagah vstajništva in mobilizacije v drugih delih, mimo Croucha.

V prvem poglavju Crouch metodološko opredeli svoj koncept razumevanja demokratičnega političnega telesa skozi interpretacijo svobodne in politične družbe kot pokazatelja zdravja demokracije, stopnjo korupcije pa kot njenega nezdravja. Možnost aktivnega udeleževanja javnosti hkrati navede kot kriterij, ne pa tudi kot nujni pogoj za demokratičnost družbe. Ob površnem razločku med liberalizmom in demokracijo, ki naj ne služita kot neločljivi par ob našem razumevanju pojma, Crouch z nadaljnjimi pojasnili zaključi. Od tu naprej je na bralcu, da si sam reže kos pogače, ki naj predstavlja vse tipe reprezentativne, socialne ali socialistične demokracije.

Moč metafore Crouch skozi celotno delo izkorišča v prid svoji skici parabole, ki ima v koordinatnem sistemu svoj začetek, vzpon proti vrhu, vrh in spust proti dnu na drugi strani ter v končnem momentu točko, ki je vzporedna začetku, toda z dodano vrednostjo potovanja proti vrhu. Postdemokracijo potem umesti na desni del parabole, z vztrajnim drsenjem proti dnu demokratične ideje.

V sistematično črno-belem svetu, so si glavni antagonisti med sabo egalitarci in konzervativci, občasno libertarci, keynesianci in novoklasiki, najverjetneje čikaški ter preddemokratični zgledi družb, kakršni koli že ti geografsko-specifično so, v primerjavi z današnjim (seveda, zahodnjaškim) postdemokratičnim stanjem. 'Mi proti drugim' je pravzaprav jedro Crouchove retorike, saj se v večino delov knjige identitetne dileme vmešajo eksplicitno, še pogosteje pa implicitno.

Tako je razdružen moment velike in druge svetovne vojne predstavljen kot lekcija in katalizator za vox populi, največ, kar smo se o demokratičnih zankah lahko naučili v moderni zgodovini. Gre seveda za umestitev pomena drugega. Crouch tako nevede zvede rok trajanja ideje na vse, dokler obstaja njen drugi, tokrat znani fašizem in nacizem. Hkrati se mu še New Deal zdi radikalno marksističen, kar je v iskanju identitete drugega lahko problematično, vsaj za postdemokracijo pa njen pojav premika desetletja pred lastno oceno. Kljub temu ne poziva k reformi, še manj k revoluciji. Pravzaprav lahko le ugibamo, da napeljuje k reformici oziroma se zavzema za krpajoče popravke korporativne etike. Slednji namreč odmeri zajeten del premis, ki vodijo k sklepu na koncu.

Kar se formalne zasnove tiče, je delo krpanka starejših zapisov na isto temo. Dramatski trikotnik je soliden: začne z drzno, udarno izjavo, ki naj bi vzburila vse po vrsti, potem postopoma izravnava krivino do te mere, da se argumenti zapletajo sami vase, na koncu pa se pospešeno spusti nazaj v utečeni, novoklasični diskurz, kjer se začetna, odločnejša teza, razplete v podtočke oziroma priročnik za shajanje s trenutnim stanjem. Teze se sicer praviloma začenjajo s pravilnimi opažanji, ki podpirajo premise, vredne odobravanja. Kljub temu se skorajda povsod zaključki zdijo naključni ter ipso facto ne izhajajo iz ponujenih premis. Manjka razčlemba ideje demokracije kot take, ki bi obeležila tudi transformacijo pojma samega, posledično pa preprečila, da bi se povedi poljubno končevale v meglenih nerazločnih delih idej, ki so fragmentarne, včasih del 19. stoletja, včasih dejanskosti, spet drugič pa idealov, ki so empirično nezdružljivi, saj pripadajo rodovom milje stran, ali še paradoksalneje, stoletjem narazen.

Povezavo trga in javne politike v lobi enakovrednih in ne podrejenih akterjev tako Crouch povsem spregleda. Hkrati pa je demokracija trga točno to, kar opisuje: možnost zastonjskega obedovanja elit, ki so že tako pri koritu, v upanju, da bodo s tem nasitile tudi ostale. Bi jim morali torej peti hvalnico, kot je pred kratkim v svoji kolumni pozval londonski Boris?

Crouch pravilno opaža, da so medsosedske, lokalne in druge dobrodelne akcije ter skupine za samopomoč le prisilni poskus zapolniti luknjo, ki jo za seboj pušča poslavljajoča se socialna država. Vse od naštetega je podobno institucionalizirani filantropiji, kjer naj bi v resnici za oskrbo s ščepcem solidarnosti skrbeli državni aparati. Na nekaterih mestih torej Crouch očitno razume, da je libertarianizem v bistvu anarhizem elit, a poda napačni zaključek. Slednji, ko ga raztegnemo, celo implicira, da liberalizem in demokracija ne gresta skupaj, sploh če imamo v mislih liberté in egalité (brez fraternité, kakopak). To ne bi bilo nič posebnega za diskurz levice, a Crouch mu očitno ne pripada zares.

Bralec se težko znebi občutka, da gre za nek ekskluzivističen pristop do demokracije, kot da ima samo avtor dostop do vpogleda v njene mehanizme. Nepoznavanje slednjih pokroviteljsko označi za vzrok vseh naših novodobnih tegob, saj se seveda nahajamo v entropičnem svetu postdemokracije. Še več, delo se vseskozi bere kot hibridni približek slogu Naomi Klein in široki metodi Lacana. V petem poglavju korporativno besedičenje in političarstvo končno kulminirata v podpoglavju 'Odprava koncepta javne oblasti'. Tu razdrobljeni odstavki pridobijo nekaj globine, enostranski vektorji korporativnega v političnem pa so kritično razdelani s pomočjo zgodovinskih referenc. Celo prispodoba parabole, s katero Crouch opisuje življenjski cikel demokratične ideje, tu končno zadobi ustrezno izpraznjeno točko prešitja, oskrbljeno s fantomskim pomenom.

Epistemološko prevzetnost Crouch sicer pravilno očita hipokritskemu novoklasičnemu modelu, saj ta ne prizna empiričnega razločka med modelom in stokastičnimi spremenljivkami dejanskih družbenih odnosov. Popolna vednost o trgih potem predpostavlja determinističen koncept, ki pa je seveda v nasprotju z novoklasičnim modelom in realnostjo. Med vrsticami predpostavlja togo lastniško razmerje nad vsemi družbenimi odnosi, s čimer pa bi se le redki zagovorniki svoboščin strinjali – niti libertarianci, saj je preveč očitna oblika redukcionizma. Gre za globoko ideološko pozicijo, ki škodi lastni neideološki idealizaciji praznine nepredvidljivosti. Crouch je pač značilno zmernega stališča.

Prilično neobremenjeno kot predlog za odgovor na vprašanje: 'kaj naj storimo?' Crouch priporoči ravnovesje med t. i. namenskimi gibanji in obstoječimi strankami. Prav “razdiralna kreativnost demosa” naj bi namreč v nedogled zagotavljala ravnovesje protislovij, ki naj bi bila pogoj demokratičnosti. Skozi identifikacijske postopke se potem izriše tudi 'drugi': ta ni nujno nedemokratičen, kot nas prepričujejo lobiji; je prav bistvo demokracije! Zaradi njega ideal demokracije še vedno stoji, saj se identiteta konstruira le skozi afirmacijo drugega. Vseeno pa moramo tudi sami pogoltniti grenko tableto: “Protesti v podporo integriteti sodnega sistema in za poslovno poštenost so komajda radikalni; v 18. stoletju so bile to minimalne zahteve, za katere je veljalo, da so nujne za učinkovito delovanje kapitalistične ekonomije.” A ker konkretni predlogi, ki bi lahko narekovali prelom s tradicijo, umanjkajo, saj nam je le preplezati strm naklon pobočja parabole, nas ob prebranem lahko upravičeno skrbi, da po delu skozi njegovo skorjo do jedra nismo potovali po paraboli, kot bi nas rad prepričal Crouch, temveč po krožnici: končali smo prav tam, kjer smo začeli. Brez presežne vrednosti.

Delo je letos izšlo pri založbi Krtina. Kritiko Croucheve Postdemokracije pa je parabolično post-producirala Lara Otoničar.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.