Kaj najdemo na daljnem Divjem zahodu ob koncu devetnajstega stoletja? Dogodivščino? Morda črede bizonov? Ali pa bitke med kavbojci in Indijanci? Francoski pisatelj in režiser Éric Vuillard pravi, da tam naletimo na izvor množičnega spektakla. V današnji Humanistiki nekega molja bomo ugriznili v Vuillardovo sveže izdano Žalost Zemlje, ki jo je za založbo Cf. prevedla Suzana Koncut. Knjiga se kot nekakšna teorija-fikcija à la française poglablja v mitskega Buffalo Billa Codyja in njegove Wild West showe.

Hibridni žanr literariziranega zgodovinskega eseja je pisatelju ljuba metoda. Uporabil jo je že denimo v knjigi Dnevni red, v kateri beleži Hitlerjev vzpon na oblast, ali pa v manj kot stostranski Vojni revežev, v kateri s perspektive nemškega teologa opisuje upore nižjih slojev v šestnajstem stoletju. Vuillarda očitno privlačijo bolj ali manj znani zgodovinski antagonizmi. Umeščenost teorije v fikcijo je prijeten način, kako jo posredovati bralcem. Avtor ne predpostavlja izobraženega bralca, ki že ima potrebno teoretično in zgodovinsko predznanje o precej konkretnem zgodovinskem pojavu. Lahko bi rekli, da narava izbranega žanra poskrbi, da teorija ni podana suhoparno.

Da vendarle ne beremo literarnega dela, nas neprestano opozarjajo priložene fotografije opisanih dogodkov, na katere se pisatelj pogosto sklicuje. Podrobni literarizirani opisi predstav Buffalo Billa pa gradijo trdne temelje, na katere se teorija lahko opre. Podobno avtor izbira tudi poudarke. Že na začetku dela polemizira z muzejskimi zbirkami predmetov, ki so bili ukradeni z mrličev. Nobene potrebe pa nima po utemeljevanju očitnega dejstva, da je genocid zločin. Da bi se izognil pretiranemu pomilovanju usode Indijancev, se v pripovedi osredotoči na Buffalo Billa in se loti postopne razgradnje njegove kultne podobe. Dobro znani pustolovec se v delno biografski pripovedi izkaže za izmišljeno persono, žalostno pretvezo za resničnega Billa Codyja.

Sloves Buffalo Billa je, podobno kot naše predstave o Indijancih, nastal v rokah drugega. K podobi neustrašnega junaka Divjega zahoda je zagotovo pripomogel njegov bajni plen bizonov. Toda največje zasluge za ponarodelost Buffalo Billa gredo pisatelju in založniku Nedu Buntlineu. Kmalu po tem, ko sta se spoznala, je Bill postal glavni junak pisateljevih popularnih romanov v snopiču, ki so ovekovečili njegove dogodivščine, pri čemer si je Buntline večino doživetij kar izmislil. Wild West show pa je postopoma širil svojo vsebino. Sprva je vključeval samo Buffalo Billa, ki pa je nato po imperativu spektakularnosti dodajal vedno več čudes. Predstave so v najboljšem obdobju obsegale konjeniške trike, strelska tekmovanja in poustvarjanje bitk med kavbojci ter pravimi Indijanci. A ni dolgo trajalo, da je tudi Billa Codyja povozil čas. Njegovo zvesto občinstvo je naposled prevzel kino.

Morda se na tej točki sprašuješ, kaj imajo vendar ti Američani opraviti z mano? Lahko povemo, da so se Wild West showi na evropskih turnejah ustavili tudi v današnji Sloveniji. Wild West show je samo v Evropi priredil osem turnej. Ob tem, kot rečeno, niso pozabili niti na habsburški imperij, tako da je občinstvo lahko podoživljalo kolonialne fantazije sosednjih velesil. Nastopa v rimskem Koloseju pa žal ni bilo mogoče izvesti, saj je bilo prizorišče bistveno premajhno. Da bi tekmovali s konkurenčnimi kolonialnimi predstavami, so se šovi oglaševali z morbidnim geslom: Oglej si jih, preden izumrejo! Nazadnje je bil tudi genocid izrabljen kot marketinško sredstvo. Podobno vzporednico opazi Vuillard, ko trdi, da so Indijanci prodajali proizvode lastnega genocida. Wild West showi so sicer temeljili na prikazovanju »barbarskih« Indijancev, ki so zaradi njih utrpeli tudi največ škode, a se niso omejili nanje. Izkazalo se je, da občinstvo ni bilo preveč izbirčno glede svojih barbarov ‒ na kakšnem Buffalo Bill showu so se pojavili tudi samuraji in kozaki.

Vuillard je dober pripovedovalec. V razmeroma kratki pripovedi, za katero zlahka slutimo, kako se bo končala, ves čas ohranja napetost. To nam sicer ne prepreči, da v zgodbo ne bi stopili z dobršno mero skepse. Nenehno se sprašujemo, kateri gradniki pripovedi so resnični, kateri pa so plod pisateljeve potrebe po dramatizaciji. Da Vuillardove pripovedi, ki na tako malo straneh obravnavajo oddaljene zgodovinske dogodke, dobijo smisel, se praviloma oklenejo enega prevladujočega vidika; nekakšnega počela ali glavnega mehanizma opisanega dogajanja. Kar je pri Vojni revežev pojav tiska, je v Žalosti zemlje spektakel, ki narekuje beleženje skupnega spomina. Ena glavnih tez, ki jo pisatelj zagovarja, je, da je Wild West show prvi pravi reality show. Tako naj bi bil reality show izvor okrutnega množičnega razvedrila in ne njegova zadnja instanca.

Ne glede na to, kako radi reality showe označujemo za frivolne in nepomembne, kar je bil pogosto tudi odziv na Wild West showe, iz njih izvirajo in se razraščajo dolgoročno ključni dogodki in tropi. Tleskanje z dlanjo po ustnicah, ki ga še danes povezujemo z Indijanci, so si na primer izmislili za predstavo. Skladba The Star Spangled Banner je bila prav tako element Wild West showa, preden je uradno postala ameriška himna. Ogled predstave je celo kraljico Viktorijo prepričal, da je prvič izrazila spoštovanje ameriški zastavi in vstala pred njo. Vse to med drugim omogoča značilnost resničnostnih šovov, da previdno mešajo resnice z lažmi. Kraji pokolov so za Buffalo Billa postali kraji castinga indijanskih igralcev v predstavah. Odrski spopadi med kavbojci in Indijanci so potekali sočasno z resničnim masakrom Indijancev. Zgodovinski pokol pri Ranjenem kolenu je postal uspešna točka Bitka pri Ranjenem kolenu. V uprizoritvi Divjega zahoda je spektakel prvič postal resničnejši od resnice.

Slike: Library of Congress, Brandeis University