Ta petek se bo v Tovarni Rog odvijal event Steamed: Clocks, Crafts, Captains, ki bo vključeval steampunk, steamwave, goth-rock in post-punk glasbo, skombinirano z viktorijansko estetiko, absint vilami in mini muzejem steampunk ekshibitov oziroma relikvij iz časa, ki nikdar ni obstajal.

Steampunk je žanr znanstvene fantastike, baziran na motiviki tehnologije in estetike 19. stoletja, ki ju kombinira z eleganco, nadnaravnimi silami ter tematizacijo romantične ljubezni. Ključno inspiracijo predstavljata viktorijanska era in obdobje ameriškega divjega zahoda. V nasprotju z bolj poznanim kiberpankom, ki se navdihuje pri nihilizmu, mašineriji prihodnosti in filozofiji absurda, se steampunk na časovni premici torej obrača nazaj in ne naprej, pri čemer pa se načeloma zaveda, da časa, ki inspirira njegova dela, dejansko nikoli ni bilo.

Do steampunka je prišlo, ko so gotičarji odkrili rjavo barvo, je nekoč dejal Jess Nevins. Morebiti bi bilo sicer bolje reči, da se je steampunk rodil, ko so gotičarji začeli interpretirati realnost kot nekaj ne nujno tragičnega in katastrofalnega. Ključna karakteristika steampunka je namreč pozitivna naravnanost do sveta in vera tako v človeka kot tudi v tehnologijo, ki se je v nasprotju s tradicijo antiutopično orientiranih del znanstvene fantastike ne smatra kot strukturno zdeterminirane na dolgoročno prinašanje pogube niti na brezkompromisno in nepovratno zasužnjevanje človeka.

Steampunk se je sprva razvil v literarni umetnosti, in to že dolgo pred tem, ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dobil svoje ime. Dela Julesa Verna, Mary Shelley, H. G. Wellsa in Roberta Louisa Stevensona vsa po vrsti ponujajo reprezentacijo sicer nikdar obstoječega sveta, lahko bi rekli alternativne zgodovine, v kateri prevladujejo anahronistične naprave, viktorijanska moda in geste starega gentlemanskega kova. Dodajte temu še motiviko hororja in tematizacijo parnega stroja kot prominentne tehnologije, in steampunk kot literarni žanr je tudi uradno rojen. Sčasoma se razvije tudi grafična, filmska in glasbena umetnost, pa celo steampunk računalniške igre, animacije in performance art. Klasična dela steampunka pred steampunkom so tako Frankenstein Mary Shelley, Wellsov Časovni stroj in Vernovih 20.000 lig pod morjem, vsa od njih kasneje tudi reprezentirana v filmski obliki, medtem ko se kot najbolj evidentne novodobne steampunk ustvarjalce povečini navaja Tima Powersa, Jamesa Blaylocka in K. W. Jeterja, ki je odgovoren tudi za samo ime žanra.

Najbolj očitna kritika, ki leti na steampunk, je njegova prekomerna idealizacija pretekle dobe, ki povsem spregleda hrbtno stran na veliko opevanega raja viktorijanskega življenja. Realnost 19. stoletja nista bila zgolj tehnološki napredek in romantično pojmovanje sveta in ljubezni; njeni konstitutivni elementi so bili tudi epidemije bolezni, otroško delo in ne nazadnje suženjstvo – torej karakteristike, ki jih v steampunk umetnosti pravzaprav bolj ali manj sploh ni. Steampunk dela na veliko romantizirajo preteklost in jo posledično transformirajo v nekaj, kar ni nikoli obstajalo in za kar se da s precejšnjo gotovostjo reči, da tudi nikdar ne bo, ne glede na to, kako fino bi bilo, če bi bilo drugače. Svet steampunka je poln kreativnosti in genialnosti, je svet neštetih priložnosti, ki čakajo človeka na vsakem koraku in ki so dostopne praktično slehernemu individuumu, če je le pripravljen vložiti nekaj angažmaja in obenem premore določeno mero vztrajnosti. V kiberpanku je propad vpisan tako človeku kot družbi bolj ali manj v strukturo; v steampunku po drugi strani velja, da družba povečini funkcionira, tehnologija odrešuje, sreča kot taka pa je na dosegu roke in na dolgi rok ni zgolj katastrofa, ki čaka, da se zgodi.

Bottom line; tisti z nekaj diplomatske žilice bi verjetno rekli, da je steampunk prikupno naiven, tisti bolj cinične narave pa, da je bolj ali manj slep. Mogoče bi bilo sicer najbolje reči, da so steampunkerji po svojem bistvu predvsem sanjači, česar ne gre nujno interpretirati kot nekaj slabega.

V preteklost se je ozirala Lana.