Stik s filmsko umetnostjo ob pravem času

Stik s filmsko umetnostjo ob pravem času

Recenzija izdelka
22. 11. 2017 - 13:00

»Ko ure in ure govorim tistim, ki so me voljni poslušati, spoznam, da se vrtim okoli nekega 'jedra' filmov - kot je rekel Jean Louis Schefer. To so filmi, 'ki so gledali moje otroštvo' ali mojo mladost nedolžnega cinefila.«

Misel, ki jo je leta 1988 zapisal francoski filmski kritik Serge Daney, bi lahko uporabili kot poenostavljeno vodilo knjige Vzgoja za film Alaina Bergalaja, enega prodornejših in vidnejših filmskih teoretikov in pedagogov 20. stoletja. V uvodnem strnjenem avtobiografskem prerezu se namreč Bergala s spominjanjem otroštva in lastne iniciacije v filmsko umetnost jasno opredeli, da je pričujoče delo pisano z mislijo na otroke. Otroci so tisti, ki jih je treba soočiti s filmom in z ustvarjanjem, ki ga umetnost filma ponuja.

Leta 2002, ko je Bergala svoje argumentativne misli strnil v knjigo Vzgoja za film, je že dve leti soustvarjal projekt s področja kulturno-umetniške vzgoje v okviru nacionalnega izobraževalnega sistema v Franciji. K projektu ga je povabil takratni minister za kulturo in izobraževanje, Jack Lang. S tem je dobil redko priložnost, da je svojo predstavo filma kot umetnosti lahko delil pod okriljem izjeme v političnem prostoru, z Langom. Lang je tako kot Bergala podpiral drugačno vpeljavo filma med institucionalne zidove.

V Vzgoji za film zadobimo občutek povsem legitimnih dvomov in težav vpeljevanja nove pedagogike, ki se s prelevitvijo idej v okvirna in praktična vodila za šole počasi odstirajo. Šolsko okolje se mora, vsem svojim omejitvam in začrtani vzgojno-izobraževalni drži navkljub, prevesti v neprecenljive otoke alternative. V hiperprodukciji pogoltne in instantne kulture so šole edine, ki otrokom lahko ponudijo srečanje z drugostjo.

V tem srečanju z drugačnim, ki preveva knjigo, je ključ dostopa do prave umetnosti. Otroke mora umetnost pritisniti ob zid, da jih sooči z neznanim. Mora jih pretresti, izriniti iz udobja in na glavo postaviti vrednost znane kulture ter jo spreobrniti v resnično. Gre za povsem realno soočenje z umetnostjo in ne za bojazljivo pristopanje umetnosti k otrokom.

Bergala v knjigi nikoli ne popusti pri poudarku, da je vrženost otroka v razburkanost različnih svetov na platnu edinstvena izkušnja in prerez popkovine zastarelega prepričanja, da je otrokom sprva treba predstaviti nekaj »kar bodo imeli radi«. To podmolklo mesto podcenjevanja že obstaja v obliki platforme, zgrajene iz dodelanih marketinških potez, ki utaplja otroke v poceni trikih in vodi v uniformiranost kulture brez kančka osebnostnega pridiha. Otrokom je treba dati Godarda, Truffauta, Kiarostamija, Rossellinija in mnoge druge ter jih s takšnim naborom »pravih« filmov vpeljati v resničnost nerazumljenega zla in lepot. Postopno pa tudi v sam proces ustvarjanja, vse do filmskega ustvarjalca, njegovih odločitev, preprek, in prekiniti z golo interpretativnostjo vsebine.

Povezovalno tkivo Vzgoji za film omogoča tudi precizna referenčna mesta, ki strnejo misli filozofov, pisateljev, filmskih teoretikov, kritikov in ustvarjalcev ter pedagogov. Z njimi nas miselni tok Bergale ne nasiči, ravno nasprotno. Ob njih se zazremo v retrospektivo besed, ki opredeljujejo relacije umetnosti, ustvarjalca in prejemnika. Misli, ki se stapljajo z delčkom otroka, ki ga lahko občutijo tudi že tako vsega siti in »izdelani« odrasli.

»Čarobnost filma leži v tem, da lahko spontano, brez umetnih spodbud, pri otrocih vzbuja radovednost in željo.« Ta navidezno enostavna misel lepo razgrne prizadevanja in strast Bergalaja. Strast, ki teži k potrebi svobodnega odločanja otrok, njihovi volji in želji, da si ogledajo film, delček njega, brez pritiska in nujnega nadzora odraslih. Le takrat se bo, po mnenju Bergalaja, dojemanje filma v šoli radikalno spremenilo.

V praksi je to podkrepljeno z njegovo stotero zbirko filmov na DVD-jih, ki je takratno razmišljanje o filmu kot predmetu poučevanja v šolah povsem prevetrilo. Ta digitalno nov spekter filmskih trakov v zgodovini, zbranih na enem mestu, pa je težko sprejeti hipoma. Bergala je združil in implementiral zakladnico raznolikih podob in slik, ki se tkejo in povezujejo še z drugimi umetnostmi. Ob tem pa ni hotel krojiti pogubitelja neodvisnih kinodvoran, ki že tako predvajajo umetniške filme in dokumentarce. Nihče jim namreč ni zmožen odvzeti njihove neponovljive izkušnje. Tudi ni hotel biti rešitelj učiteljev, temveč si je prizadeval, da bi ti nenehno posegali po zbirki in jo skušali vnašati v vse pore izobraževanja in življenja na šoli, ne le ob striktnem govoru in poučevanju o filmu.

Obenem se fragmentiranost Vzgoje za film, ki bi jo lahko prebirali po koščkih, ujema s fragmenti oziroma odlomki filmov, ki se glede na izkušnje, kulturno dojemljivost in zrelost postopoma odkrivajo pred otrokovimi očmi. Kot posamezni drobci filma, v osami ali v primerjavi z drugimi drobci, bodisi podobnimi bodisi različnimi, počasi pronicajo v zavest otroka, tako Vzgoja za film pronica v zavest prebiralca. Pri obeh se z vztrajnostjo krepi želja po videnju celote.

Morda se mestoma in z ozirom na izid knjige, ki je nastala pred petnajstimi leti, kakšen fragment dandanes porazgubi ali celo nadgradi. S trenutnim trendom serialnega nalaganja in minevanja v zrcalnih preslikavah popularnega filma morda ravno fragment tehnologije. Ta je v vmesnem času namreč bliskovito poteptala dojemanje samega ustvarjalnega procesa umetniškega dela. A morda je prav tu nov izziv, ki se zoperstavi očitkom Bergalaja televiziji kot skupku gnusnih oddaj in poenostavljeni istosti zdajšnje filmske produkcije. Selekcija fragmentov, ki bazira na trendu in spletni viralnosti, se morda lahko sčasoma prevesi v ločeno in svojstveno zbirko. Nenazadnje pa je tu še fragment aktualnosti knjige, ki je vendarle neizpodbiten, saj se slovenski prevod, ki je letos izšel pri Društvu za širjenje filmske kulture KINO! in zavodu Membrana, ponuja vzporedno z novimi smernicami filmske vzgoje in priznavanjem več kot predolgo zapostavljenega mesta filmske umetnosti v šoli.

 

 

***Knjigo Alaina Bergalaja, Vzgoja za film, s spremno besedo Andreja Špraha je prevedel Jernej Pribošič, uredila pa jo je Maja Krajnc.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.