V prihajajočih petnajstih minutah boste poslušalci deležni zanimivega prevračanja: v oddaji Humanistika se bomo ukvarjali z antihumanizmom, ki ga bomo naposled s pomočjo humanistike – a tokrat z malo začetnico – skušali otopiti. Gre za recenzijo knjige Teorija, nasilje, fascinacija redakcijskega kolega Matije Jana a.k.a. Fifija. Zadrega je tako zgolj še večja: porodi se vprašanje, kako napisati pertinentno kritiko, ki ne bo pristala v naslednjih Moralnih fekalijah, oziroma kako napisati recenzijo, ki ne bo preprosto trčila z gluhimi ušesi avtorja, ki se na takšne in podobne moralizme preprosto požvižga. Strategija je sledeča: sprva bo v recenziji na kratko predstavljen koncept antihumanizma, nato sledi kratka obnova vsebine knjige in na koncu komentar in opombe k problematičnim delom.

Antihumanizem je nastal kot teoretski odgovor na zgodovinske in teoretske zagate humanizma. Izraz antihumanizem je skoval Louis Althusser med svojim obračunom z marksističnimi humanisti. Če je v filozofiji pred Marxom vedno govora o empiričnem subjektu z idealnim bistvom ali o idealnem subjektu z empiričnim bistvom, pozni Marx dvojico subjekt-bistvo vedno določa znotraj koordinat materialnih praks v socialni strukturi.

Althusser pravi, da je historični materializem teoretski antihumanizem, saj za človeško bistvo ne predvideva drugega kot zgolj prazno strukturno mesto, ki ga izpolnjuje pozitivnost neke vednosti. Ta pozitivnost je venomer ideološko zaznamovana pozitivnost. Ideologija je dejstvo družbene ureditve – tako kot politika in ekonomija – in ne obstaja družba brez ideologije. Ideologija je preprosto odraz odnosa med človekom in svetom. Hrbtna stran te ugotovitve je ta, da ne obstaja imanentno izpeljan nabor vrednot, za katere je vredno zastaviti življenje.

Ta opredelitev antihumanizma bi morala zadostovati za izhodišče, ki služi kot izhodišče Teorije, nasilja in fascinacije. No, vsaj kar zadeva teorijo. Konec je z ideologijo, konec je z legitimacijo – ne obstaja rezerva. Rezerva je eden od osrednjih pojmov knjige. Pojem je strukturno analogen Heglovemu pojmu Sittlichkeita, ki je, prosto po Žižku, zajeten sklop nenapisanih pravil, ki delajo naše družabno življenje vzdržno. Janov antihumanizem je do tega neizprosen. Zanj je sleherna rezerva zgolj kontingentni proizvod materialne prakse, ki se legitimira skozi oblastna razmerja, in zato nič bolj ali nič manj upravičen residuum določenih oblastnih razmerij. Rezerva namreč pomeni vnos neželene pozitivnosti v čisto kraljestvo mišljenja oziroma teorije. Gre za preprost silogizem: »1) Vsak fenomen je v svojem bistvu historičen fenomen. 2) Proces transformacije med dvema fenomenoma poteka brez prihranka prvega. Odsotnost prihranka je drugo ime za brezrezervnost.« Zato nad rezervnost povzdiguje brezrezervnost.

Brezrezervnost je odraz antihumanističnega mišljenja par excellence: mišljenje brez centra, brez legitimacijske točke pač ne more služiti nobenemu drugemu gospodarju kot rigorozni teoriji. Ko mora priti do vnosa pozitivnosti, se ta lahko pripeti zgolj skladno s teoretskim diskurzom. Kot zapiše avtor: »Ne gre za odnos preslikave predobstoječega krutega predmeta v kruto misel, ampak krutost, udejanjeno preko uporabe teorije.« Pojma krutosti, kot je rabljen v knjigi, ni mogoče razumeti brez razločka v tipih nasilja. Nasilje avtor deli na apolinično, ki je moralistično, leporečniško in apologetsko, ter dionizično oziroma nasilje zaradi nasilja samega. Krutost kot odraz brezrezervnosti je povsem na strani dionizičnosti.

Da je krutost na strani dionizičnosti, je dosledno zgolj pred uvedbo pojma fascinacije. Kako je mogoče ločiti dionizično nasilje od fasciniranega? Nasilje zaradi nasilja, ki obenem še potrebuje moralični subjekt, ki ga fascinira, je preprosto protislovno. A vendarle moramo biti kar se da pošteni: protislovnost fascinacije je deloma razrešena s tem, da gre za premostitev fascinacije iz mišljenju eksternega v mišljenju interno. Skratka, ko v mišljenju umanjka legitimacijski kriterij, je fascinacijo nemogoče doseči s sklicevanjem na človeško naravo ali, bog ne daj, na Boga. Očitek je ta, da je ta pozicija venomer historično pogojena, partikularna in v končni točki predvsem nedosledna. Sopostavitev dveh takih pozicij po nujnosti pripelje do boja, v katerem bodo prevladujoča oblastniška razmerja verificirala pravilnost svoje pozicije. Fascinacija je v antihumanizmu zato zvedena na fascinacijo nad konceptom ter njegovo razpadajočo nestalnostjo in poljubnostjo.

Da bi nadaljevali z delom, ki dovrši miselno zagato ob ekspoziciji triade iz naslova, potrebujemo Sadovo dvoumnost. Sade se enkrat kaže kot celostni ateist, spinozist pravzaprav, ki vsako dobro in zlo zlahka razkrinka za moralično idealizacijo. Spet drugič je pri taistem Sadu moč najti obliko rezerve: vsaj kolikor je potrebna, da je kršenje rezervnosti sploh možno. Morala je nekaj bistveno človeškega. S tem smo obenem tudi rekli, da je morala bistveno kulturno pogojena. Zato Sade, ki je kakopak interpeliran subjekt partikularne kulture, za vsako ceno mora vzdrževati določen ideal, zoper katerega se bo prekršil. Sleherni prekršek tako za nujno predpostavko potrebuje skupek verjetij – četudi zgolj kot hologram, ki ga nato prezrcali in izmaliči. V knjigi je ta ugotovitev zelo lepo formulirana: »Rezerva, ki eksistira in hkrati ne eksistira, je fantomska, je hkrati podvržena brezrezervni destrukciji in ohranjanju moralnega ostanka.« Pravzaprav se zdi, da je izbira arbitrarna: Sada lahko povzdignemo v ideal brezrezervnosti ali kot ateista, ki nujno potrebuje Boga, čigar obstoj obsesivno zanika. V ohranjanju te dvojnosti avtor vidi hvalevredno Sadovo transgresijo.

Transgresija se izkaže za nujen pojem, če želimo razumeti fascinacijo. Fascinacija naj bi bila pogojena z združitvijo Sadovih paradoksalnih pozicij. Treba je izpostaviti pomembnost prehajanja: na začetku knjige je človeška eksistenca zvedena na golo naključje sveta – prosto, ker človek ni nujno potreben naravi. Nato v poglavju Neopravičljivo dejanje lahko beremo cel niz tehnokratskih izrazov, ki smrt človeka oklestijo te dostojnosti – namreč reči ji smrt človeka. Primer: »In navsezadnje za preobrazbo živega telesa lahko rečemo, da je bila v celoti nasilna, a kljub temu docela produktivna. Proizvod gmot mrtvih teles je materialni učinek, ki ga težko zanikamo.« No, od tega nemoralnega govora naposled le pridemo do posebnega mesta življenja in smrti. Znotraj narave kot sadovske pozitivnosti namreč vznikne nekaj, kar je avtor z Bataillevimi besedami strnil v parolo: »Potrjevanje življenja celo v smrti.«

Ta parola, ki stoji tik pred poglavjem o suverenosti, po recenzentovem skromnem mnenju več skriva kot odkriva. Kar se na prvi pogled kaže kot edina nujnost našega življenja, naša smrt, ne predstavlja zgolj temelja apodiktične teorije, temveč ravno obratno, nudi nežno nedrje tesnobnemu subjektu. Ta subjekt preprosto ne umrje, temveč je preobrazba njegovega živega telesa zgolj materialni učinek. Kar se je kazalo kot nekaj od njega najbolj ločenega – amoralna rigorozna teorija –, pa je sedaj zadnje pribežališče, ki tudi v smrti še vedno potrjuje življenje. Amoralni subjekt, ki mu je za vse pozitivnosti ravno in se napaja iz ateoretskosti ostalih moralistov, se izkaže za enako teleološkega kot vsi ostali. Njegova stava v transgresijo se izkaže za strah pred zmoto, ki sloni na obetu in deleženju večnosti – in ne sedanjosti.

Humanistiko je spisal Mateo.