Morda bi lahko rekli, da misli o polju, na katerem se rojeva nevladje, prihajajo pozno; knjiga, o kateri bomo govorili, je namreč izšla že pred skoraj enim letom. Pa vendar, problemi in tematike, ki jih delo odpira, ne zastarajo, malo za šalo, še bolj pa zares, bi lahko rekli, da imajo nekakšno transcendentalno vrednost. Ni treba posebej omenjati aktualnih dogodkov v zvezi z legendarnim klubom K4, v katerem se bo danes v okviru festivala Tresk zgodil zaenkrat poslednji dogodek. Prav tako verjetno ni treba posebej omenjati, da festival Tresk v svoj primež vpne ravno razmerje med glasbo in založništvom, ki ima veliko opraviti z obstojem lokalnih glasbenih scen in prizorišč. Te in takšne kontekstualne koordinate – da tistih o aktualni kulturni politiki sploh ne govorimo – so potemtakem že kar same po sebi zahtevale, da ravno danes spregovorimo o knjigi Na trdna tla – Brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja, ki so jo založili pri Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB).

Kot pove že ime samo, skuša delo v nekakšni napol etnografski metodi mapirati domača samonikla mladinska prizorišča. Tako lahko na več kot stotih straneh, ki sestavljajo sredinski del knjige, beremo predstavitve posamičnih samoniklih prizorišč, med drugimi tudi predstavitev najstarejšega prizorišča, MKNŽ Ilirska Bistrica, in najmlajšega, Trainstation Squat Kranj, če drugih tu ne omenimo.

Nič pa ne bo narobe, pravzaprav bi se spodobilo, če omenimo, kdo je avtor dela Na trdna tla. Kakopak, nihče drug kot Rajko Muršič, kateremu so pri terenskemu delu pomagali številni sodelavci in sodelavke, med njimi tudi sami akterji in akterke obravnavanih samoniklih prizorišč. Vendar pa tokratni Muršičev prispevek niti po vsebini niti po obsegu ne dosega prispevka, ki ga je k študijam rockovske in popularno-glasbene kulture napravil v delu Trate vaše in naše mladosti, izvirni antropološki študiji samoniklega prizorišča Trate, in pa v delu Center za dehumanizacijo, etnološki opis rock skupine.

Toda nič ne de, smisel in namen pričujočega dela tako ali tako ni celovita antropološka ali kulturološka obravnava fenomena samoniklih prizorišč, pač pa predvsem intervencija v drobovja mladinske in kulturne politike. Kljub temu pa je mapiranje teritorija samoniklih prizorišč, ki nam ga v branje – in z izbranim fotografskim materialom tudi v videnje – ponudi Na trdna tla, prvi takšen in tovrsten pregled tega pomembnega kulturnega fenomena. Namreč, do sedaj smo lahko brali le razne kulturološka in sociološka, tu in tam pa tudi antropološka diplomska dela, ki so bila bolj ali manj fokusirana le na posamične kraje ali regije subkulturnih prizorišč in scen. Skratka, na tisto, kar tu imenujemo samoniklo prizorišče.

Vprašanje, ki se potemtakem postavi kar samo od sebe, in ki je neposredno vezano na vprašanje kulturne in mladinske politike, je vprašanje, kaj sploh je samoniklo prizorišče? Takole govori Muršič: „Samonikla prizorišča so tista središča dejavnosti mladih in za mlade, ki nastanejo na pobudo posameznikov in posameznic v njihovem okolju. To pomeni, da začnejo delovati spontano in brez kakršnekoli pobude od zgoraj, predvsem pa ne na pobudo lokalnih oblasti ali obstoječih institucij“. Drugače rečeno, samonikla prizorišča so prizorišča, ki so organizirana po lastnih metodah in protokolih, natanko v tem smislu pa so tudi strogo mikropolitična.

K temu priteče razlika, ki se je Muršič in sodelavci ne utrudijo ponavljati. In sicer razlika med samoniklimi prizorišči, ki so avtonomni, in mladinskimi centri, ki so kot javni zavodi praviloma ustanovljeni s strani občine. In vendar ne gre le za pravno-formalno razliko, temveč predvsem za programsko, politično, kulturno in naposled ekonomsko razliko. Kot pokaže statistika, se delež financiranja nevladnih samoniklih prizorišč manjša, veča pa se delež financiranja javnih zavodov. Povedati pa treba še to, da so viri financiranja različni in raznoliki, od Urada Republike Slovenije za mladino, Javnega sklada za kulturne dejavnosti, občin, do ministrstev in javnih razpisov.

Pravno-formalna in ekonomska razlika – ki se, mimogrede, kaže tudi v veliki prekarizaciji nevladnega mladinskega polja – med avtonomnimi prizorišči in javnimi zavodi pa ne funkcionira kar sama zase, temveč kot element konkretnih dispozitivov. Dasiravno delo ne manevrira s tem konceptom, se trudi pokazati, da mladinski centri, ki so ustanovljeni kot javni zavodi, funkcionirajo kot dispozitiv kontrole in nadzora nad mladino, in sicer v pravem foucaultovskem smislu. To pomeni, da dispozitivi, ki delujejo skozi različne institucije, spodbujajo točno določene možnosti delovanja in razmerij moči, na ta način pa izključujejo neke druge možnosti delovanja in neka druga razmerja moči. Ti dispozitivi pa so danes predvsem dispozitivi aktivnega dosmrtnega izražanja tega, kar si, kakopak znotraj parametrov biopolitične in ekonomske racionalnosti.

Prav tu pa bi tudi morali zgrabiti koncepta samoniklosti in nevladnosti, koncepta, skratka, ki ju skuša knjiga Na trdna tla na vsak način afirmirati, pri tem pa se bolj kot pri konceptualni razdelavi ustavi pri opisani pravno-formalni in ekonomski realnosti. S tem sicer ni nič narobe, vendar pa bi ravno koncept samoniklosti in nevladnosti samemu delu dodal neko zelo pomembno dimenzijo. Nevladno namreč ni le institucija, ki ni organizirana s strani države, marveč tudi politično-etični princip ne biti vladan na določen način. Dandanes pa so ravno nevladne organizacije tisti dispozitiv, ki strukturira vladanje na ta točno določeni način. V tem smislu so ravno samonikle nevladne prakse tiste, ki izvajajo princip ne biti vladan na način, kakor ga predvidevajo prevladujoči dispozitivi, kot rečeno tudi in predvsem dispozitivi t.i. nevladnega sektorja in nevladnih organizacij. Z drugimi besedami to pove tudi Muršič, ko pravi, da so bistvene lastnosti samoniklosti nehierarhična razmerja moči in prakse uporništva. Samoniklost potemtakem ni nič drugega kot vznik, naključen vznik, ki v dano razmerje sil vpelje prelom; samoniklost kot virtualnost, ki se lahko uresniči na takšen ali drugačen način. Ravno to pa kaže tudi zgodovina domačih samoniklih prizorišč.

Skratka, bistveno je ravno to, da samoniklost vznika naključno in kontingentno, vedno z prelomom in v različnih vidikih, da je princip, ki je lastnost samih razmerij moči, princip upreti se in ne biti vladan na določen način. In morda se bo kakšna nova samoniklost pojavila prav kmalu, morda še danes … v kleti, od koder je za slovenska kulturna samonikla prizorišča v preteklosti vzniknilo nekaj zelo pomembnega.

Tokratna Humanistika pa je vzniknila izpod prstov Roberta Bobniča.