Natanko petdeset let je minilo od točke nič, ko je nastal film, o katerem je jel Matic Majcen pisati knjigo. Izdana je bila že dve leti nazaj pri Založbi Aristej, v letu, ko je pet desetletij od svoje premiere slavila filmska mojstrovina Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. S podnaslovom Vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov je Majcen dobro opisal, za kaj v knjigi gre. Kubrickova Odiseja v vesolju je priročnik za razumevanje skoraj vsakega kadra, ki se znajde v filmu. Avtorjevo navdušenje nad filmom, o katerem zelo osebno razlaga v uvodu knjige in ga tudi brezsramno prizna, pa kasneje k sreči namenoma zbledi. Po uvodu se avtor desubjektivizira, odstrani iz zgodbe in čustveno nevtralizira do obravnavanega objekta. Po uvodu se tako potopimo v zgoščen potek pripovedi, začinjen s sočnimi informacijami, ki se zlahka prebirajo. Nenazadnje tudi iz teh sestavkov kar sijejo avtorjeve večletne izkušnje na področju publicistike.

Majcen v Kubrickovi Odiseji v vesolju film predstavi od ideje o vsebini filma do izvedbe, ki je morala biti v sozvočju s tedanjimi dosežki znanosti. Tudi sicer lahko v delu preberemo marsikateri podatek o tem, kako se fikcija in resničnost na področju astronomije in inženirstva prekrivata na primeru tega filma. Zato lahko izvemo, da ga morda niti ne bi bilo, če ne bi ravno v tistem času studio iskal novega velikega projekta, primernega za Cineramo. Torej za nov način gledanja filmov, ki je kinematografsko izkušnjo obogatil s širšim platnom, ki je bilo po novem v sredini upognjeno stran od gledalcev.

Priročnik sam je razdeljen na tri glavne dele: prvič - opis snovanja filma; drugič - devetindevetdeset vprašanj in tretjič - teorijo in interpretacije filma. Drugi del z vprašanji je najobsežnejši in odgovarja na marsikatero še tako podrobno vprašanje, kot je: Čemu služi tako dolg uvod v film, v katerem vidimo samo črn zaslon? Katero vrsto človekovih prednikov prikazuje film v prvem poglavju? Zakaj se leopardove oči svetijo? Ali Odiseja v vesolju izraža strah in odpor pred umetno inteligenco, kakor jo uteleša računalnik HAL 9000? Da bi res lahko razumeli tudi tehnične inovacije, ki so jih vpeljali v snemanje filma, pa so knjigi dodane še podrobne ilustracije s svinčnikom umetnika mlajše generacije, Tonija Buršića.

Kubrickova Odiseja v vesolju je torej knjiga, ki lahko razloži, iz katerih sestavin je film, ki ga avtor tako ceni, sestavljen in kako je režiser z njim operiral. Jedrnat tekst na samo stopetdesetih straneh kultni izdelek razloži ravno dovolj precizno, opisno in podrobno, da sta lahko potek zgodbe in ozadje nastajanja dela jasna tudi tistim, ki filma morda sploh še niso gledali.

Majcen nas resnično vrne na sam začetek, v čase, ko se je večina znanstvene fantastike dogajala še na področju literature. V čase, ko so kraljevsko trojico anglosaškega ZF-ja sestavljali Isaac Asimov, Robert Heinlein in seveda Arthur C. Clarke. Slednji je s Kubrickom nazadnje soustvaril znameniti film in knjigo, ki se v svojih zgodbah do neke mere razlikujeta. Tudi te razlike avtor v knjigi predstavi na več mestih. No, ravno Clarke pa je bil dovolj velika pomoč Kubricku, da sta dokazala, da se lahko znanstvena fantastika izvleče iz polja filmov B produkcije, ki je v teh žanrih priljubljeno še danes.

Od spoznavanja dalje nas Majcen vodi skozi množico anekdot. Izvemo na primer lahko, da je želel režiser film zavarovati tudi za odpoved projekta v primeru morebitnega obiska nezemljanov v času pred premiero filma. Še tako megalomanskim opisom čudaškosti perfekcionističnega režiserja, kot je bil Kubrick, lahko verjamemo že zato, ker je avtor vire črpal od vsepovsod. Seznam literature je precej obsežen. Avtor pa omeni tudi to, da je za namene objave knjige leta 2014 govoril s Kenom Adamom, oblikovalcem, ki je delal pri tem filmu in pri kasnejši Peklenski pomaranči. Daljši razgovor pa sta imela tudi z Janom Harlanom, producentom več Kubrickovih filmov, ki je kot slavnostni gost obiskal Grossmannov festival fantastičnega filma in vina leta 2016.

 V Kubrickovi Odiseji v vesolju Matic Majcen zgodbo postavi tudi v domači kontekst. Med odgovori na vprašanja namreč izvemo tudi to, da je bil v Odisejo v vesolju posredno vključen celo Herman Potočnik Noordung. Kubrickov tehnični svetovalec Friderick I. Ordway je namreč svoj predlog plovila zasnoval na podlagi pisanja tega slovenskega pionirja kozmonavtike, ki je bilo objavljeno v knjigi Problemi vožnje po vesolju leta 1928.

Glede na možnost retrospektivnega gledanja knjige na film, saj je ta nastala petdeset let po filmu, se srečamo s kar nekaj potrditvami glede špekuliranja na nivoju tehnologije. Nenazadnje je film nastal in bil posnet, še preden so ljudje sploh stopili na Luno. Zato so si morali filmarji izmisliti skoraj celotno vesolje, od pogleda na Zemljo dalje. Kot nam je jasno danes, pa so morda le za kakšno leto ali dve narobe predvideli uporabo računalniških tablic in razvoj umetne inteligence. 

Kubrickova Odiseja v vesolju je torej splošnejša od knjig, namenjenih izključno filmofilom. Majcen film v knjigi sicer velikokrat primerja z nastalim knjižnim delom, vendar to cinefilsko mojstrovino brez balasta kirurško secira na praktično vseh nivojih. Opis na zadnji platnici tokrat ne laže. Citiramo: “Ta knjiga je zasnovana kot neuraden vodič in kratka enciklopedija po Kubrickovi Odiseji v vesolju za vse ljubitelje filmov in znanstvene fantastike.” Konec citata in s tem tudi recenzije.