Tukaj zavij levo

Tukaj zavij levo

Recenzija izdelka
3. 9. 2018 - 13.00

Pa jo imamo. Knjigo, ki na razumljiv, skoraj populističen način bralcu predstavi koncept levega populizma. Pravim koncept, ker populizem za Chantal Mouffe ni zgolj politična strategija. Richard Brubaker v tekstu, ki skuša zajeti fenomen populizma, pride do spoznanja, da je opredelitev populizma preširoka ali preozka. Populizem je tako skupek raznorodnih praks in diskurzov, ki niso edinstveni le populistom, hkrati pa ga ne moremo zvesti le na ljudski “upor” skorumpirani oblastni eliti.

V knjigi For a Left Populism Mouffe populizma ne analizira kot sociološko kategorijo, čeprav za današnjo, akutno obliko “okrivi” že tolikokrat izpostavljene politično-ekonomske procese: finančno krizo, migrantske tokove, krizo parlamentarne demokracije itd. Populizem v obravnavani knjigi skozi teoretsko prizmo postmarksističnega diskurzivnega antihegemonskega boja postane politični koncept. Populizem ni zgolj simptom sprevrženja liberalne demokracije v postdemokratični politični menedžment. Je izraz antagonistične oziroma agonistične narave političnega. Politično delujemo, ko naše zahteve in interesi konkurirajo obstoječi hegemonski formaciji. Radikalno negativnost političnega pa mora biti artikulirana, da bi dezartikulirala hegemonski projekt in postala dominantni diskurz.

A Mouffe je hitra v pojasnilu, da ne govori o razrednem nasprotju, o distribuciji bogastva in lastništvu kot izhodiščih za politični boj. Za Mouffe je razredni antagonizem antipolitičen, saj mu gre prav za odpravo antagonizmov. V politični filozofiji Chantal Mouffe ni univerzalnega političnega subjekta. Ena od opredelitev populizma pravi, da se populistične politične stranke predstavljajo kot zastopnice “pravega” ljudstva. Kljub temu, da zastopajo točno določene interese in spekter prebivalstva. A takšna politična praksa ilustrira predstavljeno politično filozofijo Chantal Mouffe. Imaginarno zasedbo neobstoječega univerzalnega mesta s strani partikularnih političnih subjektov.

Za Mouffe je liberalna demokracija nujni pogoj političnega delovanja, saj načeloma vsem akterjem dopušča udeležbo v politični areni. Mouffe idealizira predstavniško demokracijo in njen politični projekt nove levice je usmerjen v revitalizacijo političnega liberalizma in večanje socialne egalitarnosti. Cilj ni odprava kapitalističnega ekonomskega sistema, ampak reformacija liberalno-demokratskega sistema, ki bo omogočal fer in svobodno soočanje političnih projektov. A zakaj bi v tem soočanju zmagal projekt levice? Mouffe trdi, da zaradi nevzdržnih razmer, ki so posledice neoliberalnih politik. In zakaj ne bi zmagal desni antihegemonski projekt ksenofobije, protekcionizma in religioznosti. Tudi če je skupni sovražnik neoliberalizem, je glavno vprašanje, kako naj levi populizem premosti kulturne in identitetne delitve.

Levi populizem, trdi avtorica, naj bi transverzalno povezal heterogene interese in zahteve, ki jim je skupna antihegemonska orientacija. A prav liberalno razumevanje politične svobode onemogoča konsolidacijo boja. Za marksista je sovražnik jasno opredeljen in ni zgolj politični konkurent, ki svobodno sledi lastni “zmagovalni” strategiji. Tudi volilec ne voli v socialnem vakuumu, ampak v razmerah, ko je velik del javne sfere privatiziran. Na ameriških volitvah kot po pravilu zmagujejo tisti, ki nakopičijo največ finančnih sredstev. Če je levi populistični projekt le eden od mnogih političnih projektov, zakaj prav njemu primat. Mouffe odgovarja, da je večina “klasičnih” političnih strank pristala na neoliberalizem. Torej je edini cilj demontaža neoliberalnih politik. A kako to narediti? Mouffe neizogibno prehaja na normativno raven.

Politična samoorganiziranost skupnosti, izveninstitucionalno politično delovanje, imanentno vznikanje točk upora, politizacija javnega prostora z njegovo zasedbo. Vse to za Mouffe predstavlja protest in formiranje legitimnih antisistemskih zahtev, ne pa političnih praks, kot si jih zamišlja. Spodleti jim, ker se ne sprimejo v jasen, artikuliran antihegemonski projekt. To pa je po njenem mogoče le na terenu obstoječih institucij liberalne demokracije. Povedano po domače; družbeno gibanje se lahko politično izrazi kot politična stranka. Ne preseneča, da Mouffe v knjigi pozitivno piše o vodjih antihegemonskega gibanja, saj je politični voditelj tisti, ki konsolidira in orkestrira. Cilj antihegemonskega levega projekta je priti na oblast po klasični politično-strankarski poti. Prevzemu oblasti pa sledi rekalibracija sistema, od zgoraj navzdol. Povedno je, da v knjigi kot uspešno populistično strategijo avtorica navaja Margaret Thatcher.

Chantal Mouffe fenomen populizma normalizira in mu odvzame negativne konotacije, za to ji gre vse priznanje. Liberalci populizem stigmatizirajo kot gojišče iracionalnosti in temnih čustev. Skupnost bi se morala osrediniti okoli interesov, potreb in zahtev, ki jih diktira racionalna politična tehnologija. Vključitev afektov v politično je bistvena za drugačno razumevanje populizma, za njegovo normalizacijo. Mouffe temu ne posveti veliko prostora, prikladno aktivira Freudovo teorijo o libidinalni investiranosti kolektivne identifikacije.

Nadaljujmo s po mojem glavnim, sicer ne glasno izraženim ciljem levega antihegemonskega projekta. Kako povezati desne in leve populiste oziroma kako nad politiko razočarano, konzervativno in ksenofobno “rajo” preusmeriti v levi projekt radikalne reformacije. Problem morda tiči v visoki afektivni investiciji v kulturnih, identitetnih relacijah. Beli delavec iz Biloxija v Misisipiju bo do neoliberalne hegemonije enako negativen kot izobraženec iz Bostona, a Chantal Mouffe in Bernie Sanders bosta zanj pripadnika tuje mu kulture. Populizem ne deluje zgolj vertikalno, ampak tudi horizontalno. Desni populizem aktivira sovraštvo do elit enako uspešno kot do drugih, marginalnih družbenih skupin. In tudi do tistih na družbenem dnu, ki parazitirajo na delu pridnih, belih, naših ljudi. Preambula nove ljudske ustave Madžarske je Madžare ustoličila kot narod, predan preživetju v sovražnem svetu, kot dober krščanski narod in kot etnično skupino, ki se jasno razlikuje od ostalih skupin, ki živijo na Madžarskem.

Skupna fronta proti neoliberalizmu ni jasno začrtana, čeprav naj bi združila 99 odstotkov proti enemu odstotku. Različnost pozicij je pogojena tudi z ekonomskim položajem tako družbenih skupin kot celotnih držav. Nadalje opomba, da prihod na oblast desnih populistov ala Trump in Orban ni zamajala neoliberalne hegemonske formacije niti za centimeter. Desni populisti se kljub temu, da delujejo znotraj regulativ in omejitev demokratičnega sistema, prikazujejo kot zunanjost demokratičnega sistema. Alain Badiou to ponesrečeno imenuje demokratični fašizem. Desni populisti so znotraj in zunaj in to je njihova odločilna prednost.

Levi populizem Chantal Mouffe naivno prisega na enotno fronto proti neoliberalnim politično-ekonomskim elitam, ki bi vključevala tudi desne volilce. A če je cilj demontaža neoliberalne hegemonije, se odpira vprašanje, kako to storiti in na kakšen način reformirati sistem. Populizem ni zgolj izraz radikalne negativnosti kot bistva političnega, je tudi vrednostno in identitetno motivirano gibanje. Mouffe v knjigi For a Left Populism ne uspe prepričljivo pokazati, kako bi levi populistični projekt uspel vključiti “ta desne”. Poleg tega pa je populistični diskurz zgolj še ena politična strategija za mobilizacijo levih volilcev.

Za konec še pomislek, kako v okvirih predstavljene politične filozofije razumeti tiste, ki zavrnejo igranje po pravilih liberalne demokracije in želijo izničiti tako jasno opredeljenega sovražnika kot sama pravila igre. Vsi se imamo torej pravico boriti za svoje ideje, a v tekmi z drugimi. Ti drugi pa nimajo le drugačnega skupka prepričanj, ampak tudi način delovanja; lahko rečemo, da sta sovraštvo in rasizem sistemska, in prav imamo, a s tem ju normaliziramo. Levica lahko ubere pot politične korektnosti ali pa pot razumevanja drugih in drugačnih občutij, tudi ksenofobije. Oboje je v luči mobilizacije jalovo za leve cilje in ideje. Levi populizem Chantal Mouffe ne reši temeljne zagate, in sicer kako osvojiti afekte tistih “drugih”.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

"antagonistične oziroma agonistične" - razlika je kar pomembna?

Yo, legit pripomba, o tem piše v knjigi Agonistika, agonizem je zlo poenostavljeno model antagonizma primeren za demokratični okvir. Antagonizem je konstitutiven, ampak razločitev na mi/oni ni nujno Schmitovska sovražnik/..., ampak gre za tekmece, skoraj tako, kot je agon v antičnem športu razumljen, ne gre za rezultat in zmago, ampak za samo tekmovalnost. Gre pač za demokratično soočanje stališč, dočim je antagonizem Chantalin ključni koncept poleg hegemonije, anatgonizem je vselej prisotna možnpost te radikalne negativitete, ki je za Mouffe skoraj ontološka razsežnost ali pa je. Hvala za pozorno poslušanje.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness