Ni naključje in ni presenetljivo, da se je David Graeber v zadnjih letih prebil med najbolj izpostavljene ameriške antropologe. Njegovi pionirski razmisleki o t. i. anarhistični antropologiji so zaradi njegove teoretske podkovanosti, nadgrajene z madagaskarskim terenskim delom in konec koncev tudi s prakso pri soustvarjanju gibanja Occupy Wall Street, na odtisu sodobne (politične) antropologije pustili viden pečat, podobno pa velja za precej eruditsko, zgodovinsko-antropološko delo Dolg – prvih 5000 let, izdano leta 2011 in seveda vezano tudi na sodobno svetovno bančniško-dolžniško krizo. V slovenščino pred kratim prevedena zbirka esejev, naslovljena Utopija pravil, Graeberja še v večji meri izpostavi kot sodobnega političnega misleca, analitika in komentatorja, s čimer je delo manj znanstveno izstopajoče, a vseeno nakazuje logičen razvoj avtorjeve misli. 

Če je torej Graeber v študiji Dolg – prvih 5000 let v sodobno ekonomijo in politiko zarezal skozi podroben in na obilici virov utemeljen ter občasno tudi naporen sprehod skozi zgodovinska obdobja, je tokrat precej bolj prizemljen in prijetno usmerjen v sedanjost. Delo Utopija pravil je namreč v prvi vrsti premislek o birokratiziranosti sodobne družbe in izhaja iz teze, da se je o tem še nekje do šestdesetih ogromno govorilo, danes pa o tej temi praktično ne razpredamo več, čeprav birokracija naša življenja prežema še precej intenzivneje. 

Tekst bolj političen postane pri razgrinjanju razlogov, ki so ključni, da se, po Graeberju, proti birokraciji danes v službi promocije prostega trga bori le desnica, kar pripelje še do levega privzemanja desničarskega besedišča in končno do gnilih kompromisov. Ob tem se hitro izkaže, da zahteva vzdrževanje prostega trga neprimerno več papirologije kot kakšna monarhija, Graeber pa iz tega izpelje aksiom, ki ga poimenuje »železni zakon liberalizma«. Ta se glasi tako: končni učinek vsake tržne reforme, katere namen je poenostaviti birokratske postopke in spodbujati tržne sile, je povečanje skupne vsote papirologije, birokratov, predpisov, ki jih zaposluje država. Vseeno pa Graeberjeva razmišljanja daljnovidnejša in povednejša postanejo, ko so neposredno vezana na osebne izkušnje ali pa ko so usmerjena v atraktivno razbijanje splošnih, utrjenih ljudskih predstav. 

Če je v študiji o dolgu tovrstno analizo predstavljalo spretno razgrnjeno razbijanje mita o blagovni menjavi kot začetku človeškega trgovanja, tokrat na podoben način funkcionira oris praznosti izraza »deregulacija«, ki je večinoma videna kot pozitivna sprememba, a običajno spet prinaša več birokracije pa tudi izrazov, kot so npr. »odličnost«, »vizija« ali »strateški cilj«, ki v zadnjih desetletjih iz finančnih korporativnih krogov vdirajo v vsakdanje življenje nas vseh. Podobno pa se lahko navežemo na primere, kjer smo vsi pahnjeni v pretvarjanje, da je uspeh v nekem podjetju res posledica delovnih zaslug, kar je v sami naravi birokratskih sistemov, ali pa na poslovne taktike, po katerih bi bil ob našem pritoževanju nad napako kaznovan eden izmed nižjih zaposlenih, čeprav je očitno odgovoren kateri izmed njegovih nadrejenih – nas pa osnovno sočutje ustavi pred pretiranim iskanjem pravice.

Od tu nas avtor v osrednjem delu knjige elegantno privede do prikaza vloge birokracije pri strukturnem nasilju, rasizmu, seksizmu ipd., pri tem pa je morda ključen njegov poudarek, da so situacije neumne že pred birokracijo in slednja probleme le odseva. Ko birokracija poseže še po nasilju, je za Graeberja to neke vrste oblika infantilne neumnosti, saj ne kaže zmožnosti usklajevanja različnih perspektiv. Sistemske grožnje z nasiljem pa so tudi tisto, kar Graeber navaja kot ključno merilo pri našem, revolucionarnem »zahtevanju realnega«. V ekskurzu, ki bi ga lahko mestoma gotovo videli kot mehčanje strogih anarhističnih stališč, se lovi prav pri definiranju tega »realnega«, pri čemer je jasno, da gre v osnovi le za drugo besedo za »kompromis«, a avtor vseeno tudi s primeri iz svoje protestniške prakse vsaj nakaže, kdaj je državna grožnja z (birokratskim) nasiljem prevelika, da bi bilo smiselno tvegati, hkrati pa namesto takojšnjega prevzema oblasti vseeno išče poti do tranzicijske stopnje državnega socializma. 

V smislu ljudske vizije prihodnosti in utopičnosti je izstopajoč del knjige predvsem tisti, kjer Graeber razgrinja razloge, da znanost v zadnje pol stoletja ni napredovala s prej videno hitrostjo. Pri tem ugotavlja, da zdaj temeljne raziskave narekujejo politični in marketinški imperativi, akademiki pa so se velik del svojih delovnikov prisiljeni ukvarjati z birokratskim delom in ob pomanjkanju financ tudi z medsebojnimi rivalstvi. Tako ugotavlja, da trenutni ekonomski sistem omogoča le še skromne novosti in da znotraj njega ne bo prišlo do velikih izumov, a je ta korelacija tudi eden izmed trenutkov, ko postane relativna (in sicer osvežujoča) kratkost in bežnost knjige tudi problem, saj npr. pri razvijanju povezav med kapitalizmom, birokracijo in odsotnostjo večjih izumov ni povsem luciden in lahko izpade preveč eliptičen. Pri tem svoje teorije sicer občasno – npr. ko birokratsko nasilje s parafrazo zvede na dihotomijo power/stupidity - naslanja na Foucaulta, a jih hkrati vodi tudi skozi strukturno analizo in se osredotoča predvsem na medsebojne odnose mnogih dejavnikov v sistemu, kar jasno postaja šele proti koncu.

Kljub občasnemu, na videz naključnemu, nametavanju idej in anekdot proti koncu posameznih esejev in tudi knjige nasploh avtorjeve ideje namreč dobivajo jasnejšo obliko in konciznost. Tako razvije prepričljive argumente, ki nam dajo tudi s pomočjo malce žižkovskih primerov iz pop-kulture – npr. o Batmanovem pomiku v desno in o splošni reakcionarnosti superjunakov - vedeti, zakaj se birokraciji vseeno ne upremo in v njeni neosebnosti ter anti-interpretativnosti pravzaprav kar malo uživamo. Graeber je tudi s svojim živahnim slogom pripovedovanja tokrat še bolj pogovoren in publicističen kot običajno, pri razkazovanju teoretske podlage pa je tokrat bolj splošen in npr. antropologijo prvič resneje omeni šele po kakšni četrtini knjige. Kot pove nekje proti koncu, birokracija nima ničesar opraviti z »geertzovskimi« obširnimi opisi ali s samim pripovedovanjem zgodb - slednje se pojavijo le takrat, ko gre kaj narobe -, prav v luči tega pa lahko delo Utopija pravil kot berljiv in upor spodbujajoč dokument o dolgočasnosti označimo za uspeh. Morda tudi zato, ker besede mestoma prijetno podkuri še Graeberjeva pristna anarhistična mržnja do establishmenta, skozi katero se nekje v ozadju vedno postavlja njegovo veliko vprašanje, »kako izpeljati revolucijo, ne da bi spet dobili nasilno birokracijo«.