„Na žalost nimam dobrih novic glede prihodnosti,“ je Franco Berardi – Bifo pospremil prvi slovenski prevod kakega njegovega dela, Dušo na delu. Tudi dve leti kasneje, ko se je Berardijev bibliografski plato ojačal za dve monografski publikaciji, najprej s Heroes: Mass Murder and Suicide, založeni pri Versu, in potem še z And: Phenomenology of the End, založeni pri Semiotext(e), italijanski postoperaistični filozof in medijski teoretik ne prinaša dobrih novic. Kako pa bi jih, ko na presečišču psihopatologije vsakdanjega življenja v času semiokapitalističnega produkcijskega ustroja in kritike politične ekonomije taistega produkcijskega ustroja ne najdeva veliko drugega kakor mentalnega in političnega pogorišča, konstantnega stanja psihične in politične iztrošenosti.

Ob neki priložnosti, ki je bila priložnost Bifovega javnega zagovora doktorske disertacije na helsinški univerzi, je recimo temu član komisije, nizozemski medijski teoretik Geert Lovink, precej natančno povzel Bifovo doktorsko tezo. Kot na svojem blogu pravi Lovink, primarni cilj Bifovega doktorata ni toliko ustvarjanje novih konceptov, kolikor je mapiranje možnih prihodnosti.

Ker je, kot pravi Bifo, že sama prihodnost zgodovinska projekcija, ponotranjenje časa, ugnezdeno v kapitalistični produkcijski modus, ki se je skozi razvezavo časa in vrednosti raztopilo v lastnem kozarcu zgodovine, se povsem upravičeno sprašujemo o prihodnosti po prihodnosti in hkrati pišemo postfuturistične manifeste, ki se skupaj s komentirano verzijo s strani Nike Arhar, Pie Brezavšček, Katje Čičigoj, Saške Rakef in Jasmine Založnik nahajajo v aktualni izdaji časopisa Maska. Mimogrede, Maska, ki je odgovorna za omenjeni prevod Bifovega kardinalnega dela Duša na delu, za letos napoveduje izdajo njegove nove knjige Gibanje in evolucija, temelječe na predavanju, ki ga je ob izdaji Duše na delu Bifo opravil na obisku v Ljubljani, slabega pol leta, preden je uspešno ubranil svojo doktorsko disertacijo.

Eden izmed najbolj mednarodno prepoznavnih italijanskih rekonceptualizatorjev Marxove kritike politične ekonomije, ki za razliko od ostalih (post)operaistov Marxa ne bere le skupaj z Deleuzom, Guattarijem in Foucaultom, ampak, kar je nemara še pomembneje, skupaj z McLuhanom, je doktorski naziv pridobil šele pred dvema letoma. Naslov doktorata pa je identičen naslovu tukaj obravnavane monografije, And: Phenomenology of the End, s podnaslovom Sensibility and Connective Mutation, ki je z letnico 2015 izšla pri omenjeni neodvisni založniški hiši Semiotext(e).

Dejstvo Lovinkove opazke, ki nikakor ni negativna, lahko tako beremo večplastno.

Po eni strani Bifova doktorska disertacija in posledično pričujoča 350 strani dolga monografija postavlja akademsko formalno piko na i njegovemu večdesetletnemu ukvarjanju s tehnološkimi in medijskimi transformacijami kapitalističnega produkcijskega ustroja in temu pripadajočimi družbenimi kompozicijami, tako da le nadaljuje in tudi podvaja konceptualno arhitekturo, ki je na delu že v omenjeni Duši na delu. Toda če bi že Duši na delu lahko očitali določeno konceptualno in posledično tudi vsebinsko ležernost in rokohitrstvo, lahko to še toliko bolj storimo za And: Phenomenology of the End. Nekonsistentnost je hiba pričujoče fenomenologije konca. Knjiga je polna velikopoteznih tez in hitrih razrešitev, mestoma na strani ali dveh. Poleg tega je polna hitrih obdelav sicer kompleksnih konceptualnih arhitektur. Ponavljajo se tudi ene in iste teze, vsaj na enem mestu pa se skoraj dobesedno ponovi že zapisani odstavek. Temu je verjetno tako, ker so določeni deli knjige reciklaža mest iz drugih Bifotovih zapisov. Pa vendar knjiga kot celota, vsaj po svoji intenci, verjetno pa predvsem po specifični marksistični perspektivi, nekako deluje.

Po drugi, pomembnejši strani pa označuje recimo temu geofilozofsko naravnanost Bifovega miselnega dela, ki je znotraj italijanskega konteksta pridobila specifično delavsko-aktivistično konturo; v Bifotovem kontekstu pa tudi specifično medijsko-aktivistično potezo te konture. Misel se dobesedno prizemlji, postane realna sila de- in re-teritorializacije, dejavna sila de- in re-kompozicije družbenega sveta.

Prav rekompozicija, ki izhaja iz povezovanja brez vnaprej obstoječega protokola, pa je tudi predmet pričujočega dela. Natančneje, delo se skozi številne linije, tako teoretske kot pojavne, tako tematske kot zgodovinske, ki jih skupaj veže rizomatična metodologija, med katero Bifo všteje tudi fenomenologijo, zgošča okoli antropološke mutacije konjuktivnega modusa komunikacije v konektiven modus. Naslovni and – in - se tako lahko zgodi skozi naključje konjuktivnega modusa, ki lahko sproducira nek skupen pomen in skupno vez, ali skozi protokolarnost konektivnega modusa, ki predpostavlja obstoj generalne sintakse in koda, kateremu se podredi vsaka komunicirajoča singularnost. Temu vzporeja tudi mutacija iz rekompozicije v rekombinacijo. „Rekombinacija, ki je popolnoma drugačna od rekompozicije, implicira kompatibilnost in funkcionalno med-operabilnost med deteritorializiranimi delovnimi telesi. Da bi lahko krožil po mreži, mora jezik postati kompatibilen s kodom“. Še več, družba postaja roj, pluralnost živečih bitij, ki brez centralne komande sledi in oblikuje neko obliko, sledi določenemu avtomatizmu, vgrajenemu v njihov nevronski sistem.

Kot v The Exploit: A Theory of Networks pravita Alexander Galloway in Eugene Thacker, potrebno se je znebiti utrujajoče mantre modernih političnih gibanj, da so distributivne mreže osvobajajoče in centralizirane mreže opresivne. Politiko asimetrije, ki je še veljala za stara gverilska bojevanja v 60. in 70., je nadomestila nova politika simetrije, kjer tako oblast kot upor delujeta po principu mreže. Mreža proti mreži. Temu sledi nova mantra, ki temelji na nenehnem povezovanju, ki je hkrati tudi nenehno priklapljanje. In kot povsem pravilno nakazujeta Galloway in Thacker, mora temu slediti tudi reevalvacija določenih mrežnih konceptov, kot sta rizom in multituda.

Tega se zaveda tudi Bifo, čeprav mestoma precej manj jasno. Morda tudi zato, ker se njegova perspektiva, tako v tukaj obravnavanem delu kot nasploh, vrti okoli mutacije industrijskega kapitalističnega ustroja v semiotični kapitalistični ustroj, ki predpostavlja, da je produkcija bodisi materialnih bodisi imaterialnih blag pretvorjena v določeno kombinacijo informacij. Z drugimi besedami, semiokapitalizem dovrši kapitalistično abstrakcijo, tako da prihaja do depersonalizacije delovnega časa in posledične razgradnje subjekta delovnega procesa. Spet Bifo: „Povečanje abstraktne entitete, imenovane denar, se pospešuje skozi virtualizacijo. Virtualna cirkulacija abstraktne vrednosti, ki sploh ni denar, temveč algoritmi in elektronski impulzi, so bili pospešeni do točke popolnega pobega onstran možnosti človeškega razumevanje in – očitno – politične kontrole.“

Prihaja do neskladja med infosfero oziroma kiberprostorom, kjer se neskončno hitro množijo znaki in proizvaja nevronska stimulacija, in psihosfero oziroma kiberčasom, kjer ni več možnosti, da bi lahko namnožene informacije kognitivno sprocesirali, kaj šele kritično ovrednotili. Prav tovrstno neskladje med digitalnim in organskim oziroma nečloveškim in človeškim strojem je ključna napetost, na kateri stoji celotna Bifova teoretska zgradba. Neskladje, ki zmanjšuje senzibilnost, vse tja do njenih psihopatoloških in političnih razsežnosti izgorelosti in samomorilnosti.

V namen čim jasnejšega razumevanja tanjšanja senzibilnosti – dasiravno mu zaradi omenjene nekonsistentnosti in hitropotezne razrešitve velikopoteznih tez to ne uspe - se loti estetske genealogije moderne kapitalistične abstrakcije, ki je verjetno tudi najbolj potencialen del recenzirane knjige. Tu se namreč mešajo linije ekonomske abstrakcije, linije simbolistične razvezave označevalca in označenca, linije baročne breztemeljnosti kot epistemični temelj kapitalistične abstrakcije, linije ameriške puritanske forme, ki odpira pot matematičnemu reformatiranju jezika in digitalizaciji, linije tiska, ki na tehnični ravni množi znake in podobe, ter konec koncev linije neobaroka, ki so linije današnjega semiokapitalizma, s katerim je barok skupaj s puritansko algoritemsko abstrakcijo stopil v fazo hiperrealne produkcije.

In vendar je najbolj daljnosežna teza pričujočega dela, vsaj tako verjetno misli Bifo, utapljanje politike v morju evolucije. Politika, ki temelji na določeni kognitivni odločitvi, ni več možna prav zaradi neskladja med infosfero in psihosfero, kjer psihosfera zavoljo kompleksnosti infosfere ne more več nadzorovati, kaj šele spreminjati njene procese. Nevronska evolucija gre tako svojo pot, ključno vprašanje pa ostaja, ali ji lahko vendarle zavestno vladamo. Preden odgovorimo, je potrebno zasnovati metodologijo razvezave estetike in ekonomije, ki se lahko, če se sploh lahko, zgodi skozi eksces imaginacije. Ta pa je po Bifu še najbližje praksi poezije, ki je sama praksa ekscesa jezika, onstran njenega ujetja v tehno-lingvistične vmesnike super-organizma mreže. Politiko prepustiti poetom? Ali pa kataklizmi. Kot namreč pravi Lovink: „Politika tu ni molekuralna, ampak kataklizmična.“ Morda pa prepustiti politiko poetom pomeni prepustiti jo kataklizmi. Vsekakor pa: za kataklizmo. Toda to je že druga (teoretska) zgodba, ki jo Bifo na ta način nemara ne bo razumel.