Daniel Miller je angleški antropolog, najbolj znan po svojih študijah o našem odnosu do stvari in posledicah potrošništva. Knjiga Materialna kultura je slovenska izdaja enega izmed njegovih najbolj znanih del z naslovom Stuff. V njem v sproščenem tonu, ki tudi zaradi končne zaokroženosti, ko se zaključek knjige stakne z začetkom, spominja na formo predavanja, beremo nekakšen presek vseh njegovih ključnih dosedanjih študij. Poleg teoretske utemeljitve, ki jo bomo pod drobnogled vzeli kasneje, poglavja vsebujejo razmisleke o vlogi sarija v indijski kulturi, o pomenu in nošenju jeansa, o vlogi digitalnih medijev ter o funkciji predmetov na preseku med življenjem in smrtjo.

Uporabljena besedica – funkcija - je tudi eden izmed ključnih izrazov Millerjeve gradnje svojega teoretskega okvirja. Z uporabo te besede namreč namiguje na to, da so za razpravljanje o predmetih in njihovem pomenu ključni odnosi med stvarmi, njihova uokvirjenost v mrežo pomenov – gre za zaključek, ki ga, kot priznava sam, dolguje strukturalizmu in Levi-Straussu. Ko razmišljanju o funkcijah predmetov doda še misel, da njihova „oblika sledi namenu“, se od Levi-Straussa pomakne še globlje v zgodovino, na sam začetek dvajsetega stoletja, ko so ruski formalisti klepali teorije o pesniškem jeziku in zaključili, da se praktični jezik osredotoča na pomen, pesniški pa sam nase, torej na obliko.

Tukaj pa se podobnosti z retoriko formalizma ne končajo: Miller se zavzema tudi, denimo, za koncept ponižnosti stvari, kar pomeni, da stvari naša življenja usmerjajo v tolikšni meri, da jih sploh več ne opazimo. Naloga raziskovalca je potemtakem obratna: gledati na predmet oziroma stvar tako, da ga vidimo v novi luči. Ideja zelo spominja na postopek potujitve, ki ga je v umetnosti priporočal Viktor Šklovski. Potujitev, ki naj bi veljala za bistvo umetniškosti, je tako postopek, ki neko zaznavo postavlja v nov, nenavaden, nepričakovan okvir, zaradi česar pride do tvorbe novih informacij in pomenov.

Pravzaprav se večina zaključkov, do katerih pride Daniel Miller v dani knjigi, konča z ugotovitvijo, da stvari niso takšne, kakor se kažejo: da vsaka kultura sebe smatra kot normo in zviška oziroma s predsodki gleda na vse ostale. Enak predmet, četudi ga poznajo in uporabljajo v različnih kulturah, v različnih okoljih nima iste funkcije: najlepši primer, ki ga avtor ponudi, je uporaba mobilnega telefona, ki kaže na to, da naš način življenja ni samoumeven oziroma splošen, enak po vsem svetu. Da normalna, enotna kultura kratkomalo ne obstaja, ker ima mobilna politika v različnih državah različne specifike. Bistvo teorije, ki se osredotoča na predmete, je torej spoznavanje sveta z zornega kota materialne kulture.

Da „svojo“ disciplino jemlje resno in si prizadeva za njeno popularizacijo in širitev, Daniel Miller nakaže v predgovoru, naslovljenem Živeti kot skrajnež. Pravega raziskovalca naj bi po njegovem mnenju odlikovala določena mera ekstremizma, ki ga opiše z nekaj svojimi raziskovalnimi postavkami: kot raziskovalec, pravi, nikdar ne ve, kaj natančno bo odkril oziroma, da bodo najverjetneje najpomembnejša odkritja povezana s stvarmi, za katere prej sploh ni vedel, da obstajajo. In kot drugo, pravi, da kot antropolog skuša „pokazati tako posledice splošnega za posamezno kakor tudi posameznega za splošno z enako predanostjo empatičnemu razumevanju in zajemanju obeh.“

Kljub temu, da obe maksimi zvenita lepo in izjemno plemenito, tako sama metoda kot tudi zgornji navodili nista tako skrajni ali vsaj revolucionarni, kot bi si avtor morda želel. Po eni strani zato, ker predvidevamo, da je bistvo raziskovalnega dela - tudi doktorata - da resnično izpostavi in poišče nove zaključke, da se v vsakem primeru poda v neznano. Sicer to pač ni raziskovalno delo. Po drugi strani pa zato, ker je Miller afirmiran znanstvenik, ki s svojo družino živi, kot piše v poglavju o hišah in bivališčih, v urejenem naselju v Londonu, in si torej bolj drzen tip raziskovanja lahko tudi privošči. Mlajši raziskovalci, ki si svojo pot šele utirajo, si takšno intuitivno raziskovanje, četudi ga v teoriji podpirajo, v praksi pogosto težje privoščijo: od njih tekom raziskovalnega procesa tako organizacije, ki raziskavo financirajo, kakor tudi starejši profesorji, ki nadobudnega znanstvenika na tej poti spremljajo, pogosto pričakujejo precej jasne, predvidljive zaključke. Biti skrajnež, skratka, ni za vse ljudi enako enostavno in nima za vse enake posledice. Seveda pa je vsako primerjanje človeka, ki se ukvarja z znanostjo in si prizadeva odkrivati terro incognita s skrajnežem, še en udarec trenutnemu stanju v raziskovalni dejavnosti.

Kaj več o statusu skrajneža v sodobni znanosti boste Daniela Millerja lahko vprašali osebno konec septembra, ko bo v Ljubljani ob njegovem obisku potekala konferenca o materialni kulturi. Pomen knjige, ki ji bo v kratkem sledil še drugi del z naslovom Potrošnja in njene posledice, v zadnjem stavku izvrstno opiše kar avtor sam: „To delo je zgolj nagovor k razmisleku o stvareh, ki bi bil sorazmeren s položajem, ki jim očitno pripada v našem življenju.“