Včeraj je bilo na Radiu Študent mogoče slišati prvo poročilo dogajanja z ljubljanskega filmskega festivala, ki ga bomo danes razširili s pregledom programske sekcije Predpremier. Kot pri Kraljih in kraljicah gre tudi pri Predpremierah za izbor opaznejših in odmevnejših udeležencev mednarodne festivalske filmske sezone, s to razliko, da so odkupljeni za predvajanje širom Slovenije. Ker je o najštevilčnejši sekciji težko povedati kaj posplošenega, se bomo povprašali, kaj bomo letos lahko gledali v slovenskih kinodvoranah oziroma česa ne bi smeli zamuditi?

To vprašanje bi lahko vodilo k širši problematiki manka kinematografov, saj si je težko predstavljati številčnost predvajanja filmov z Liffa v kinodvoranah po širši Sloveniji, podoba je vseeno bolj centralizirana. Tako si bo že takoj po koncu festivala v Kinodvoru mogoče ogledati film Veliki mojster, hongkonškega režiserja Kar-wai Wonga, v začetku decembra pa prideta še Llewyn Davis bratov Coen in Philomena Stephena Frearsa.

Kot se za film o kung fu učitelju Brucea Leeja spodobi, Velikega mojstra odlikujejo predvsem dodelane koreografije pretepov in besednih izmenjav - vzhodnjaška modrost je kakopak prisotna v vsakem pogovoru, stavku in tudi gibu. Čeprav je v ozadju zgodbe o selitvah in formaciji šol borilnih veščin mogoče opaziti podložene zgodovinsko pomembne premene, te večidel ostajajo zgolj v obrisih, kar filmu odvzame pričakovano žanrsko napetost in kohezijo. K temu delno pripomore tudi posredovanje bistvenih informacij prek napisov, ki pripoved prekinjajo in razgradijo ter posledično odvzamejo stopnjevanje.

Problem tempiranja je občutiti tudi v filmu Svinjarija, ki ga je po romanu Irvina Welscha posnel Jon S. Baird. Če film na začetku poganja energičen prikaz izprijenega, izkoriščevalskega in pretkanega škotskega policista, ki v želji po napredovanju vodi manipulativno igro, v katero vplete svoje sodelavce in bližnje, se po razkritju njegove dvojne, bipolarne osebnosti, pripoved zaostri. Z Jamesom McAvoyem v glavni vlogi razpad osebnosti sovpade z razgradnjo začrtane pripovedne poti, ki jo ponovno razporedijo navrženi usmerjevalni ključi. Vendar prelom na ravni vsebine in forme s podlago v igralčevi prepričljivosti ne zadostuje za celostno uravnotežen filmski izdelek.

Če spregledamo nekatere bolj ali manj zadovoljive konvencionalne in generične filmske pristope, ki jih ponujajo Philomena, Nebraska Alexandra Payna in Priseljenka Jamesa Graya, v katerem zopet blestita Joaquin Phoenix in Marion Cotillard, velja opozoriti predvsem na tri večja izstopanja. Najprej je pozornost vzbudila Preteklost Asgharja Farhadija, ki ga je mednarodno filmsko polje začelo spoznavati pred kratkim s filmom Ločitev.

Preteklost odlikuje zlasti kompaktno zasnovana zgodba o preteklosti številnih medosebnih odnosov, ki zavoljo svoje sedanjosti in prihodnosti potrebujejo razrešitev. Pripovedna zasnova izvedbi pusti dovolj svobode in navdiha, da si lahko posamezni kadri vzamejo čas in se iztečejo v sebi lasten pomen. Na ta način film ne deluje prisiljeno, saj ni čutiti skonstruiranosti montaže ali manipulacije kamere, slednja le hvaležno beleži dogajanje, ki s svojo organskostjo izpostavi igralske dosežke.

Podoben način organskega verizma vodi tudi kamero v filmu Adelino življenje, ki ga je režiral Abdellatif Kechiche. Ker je filmu kultnost praktično že zagotovljena, je toliko bolj pomembno, da se ob njem omeni tudi nekatere druge kvalitete, kot je le nekajminutni prizor lezbičnega spolnega akta. Prepričljiva igra glavnih junakinj, v podobah Lée Seydoux in Adèle Exarchopoulos, skozi naivno iskrenost razkrije moč privlačnosti, ki jo skozi njune poglede občuti tudi gledalec. Poudarjena telesnost je prisotna pravzaprav v vsakem prizoru, naj si bo ob prehranjevanju, smehu, jokanju – kamera vselej najde pot do špagetov, ki našminkajo ustnice, smrklja, ki teče iz solznega nosu ali oprijetih kavbojk, ki lezejo z riti.

Zadnji izpostavljen film iz sklopa Predpremier pa na prvi pogled deluje hladno, brezčutno in sterilno. Morda zaradi njegove izčiščenosti, tako v ideji kot končni podobi. Film Večna ljubimca govori o modernih sofisticiranih vampirjih, ki so pravzaprav ljudje, in ljudeh, ki so povampirjeni. S tem filmom je Jim Jarmusch pokazal, da je eden redkih režiserjev, ki ima drznost in gledalcu zmore predočiti, da vsebina vednosti ni kontinuiran seštevek znanja, temveč je celotna zgodovina človeštva prevara, konstrukt, ali bolje igra peščice privilegiranih – v njegovem filmu so to kakopak vampirji. Ti z distance spremljajo neumnost in uničevalno slo sveta, kot nesmrtna, v narekovajih, absolutna vednost pa so od njega odmaknjeni in vanj ne posegajo. K delovanju jih prisili le preživetveni nagon …

Pregled programskega sklopa sedemnajstih filmov Predpremier v njegovi fragmentarnosti je težko podati v celoti. Kot že rečeno bo v prispevku omenjene in tudi izpuščene filme mogoče videti v slovenskih kinodvoranah. Za zaključek pa naj izpostavimo zanimivost, da se je ob redukciji letošnjega izbora - filmov je v sekciji občutno manj kot lansko leto - povečal delež udeležbe francoske produkcije in koprodukcije. Francoski kapital vseh vrst in oblik v najbolj izpostavljeni filmski beri festivala si seveda lahko razlagamo na številne načine, od neenakosti svetovnega filmskega sistema, nacionalnih hegemonij v njem, trenutnega trenda mednarodne produkcije in tako dalje. Morda pa gre na koncu koncev vendarle za ponovno prebujenje in zagon?