Pogledam po avli Slovenske kinoteke in razmišljam, zakaj je tako malo ljudi. Kinodvor je bil včeraj bolj poln, čeprav je bilo dopoldne. Pravzaprav je bilo tam še manj ljudi kot na pogovoru z avtorji, ki se je končal dobrih 15 minut prej v Kinodvoru. Ob mizi v kotu se vseeno pogovarja skupina študentov v nekem tujem jeziku. Njih sem že videla, prišli so na delavnice, ki spremljajo letošnjo Animateko. Zanima me, če se bodo prijavili na natečaj Animaweb.

Ko vstopim v dvorano, prav nič ne zamerim tistim, ki so se odločili ostati doma. Kot zanalašč je v dvorani še vedno mrzlo, zato se pred projekcijami sprehodim še ob strani kinodvorane in opazujem razstavo. Večinoma gre za risbe s svinčnikom. Medtem v temni sobi za nami že nastavijo trak in vseh dvajset obstane ob kar nekaj animacijah, ki so svoj navdih dobile v literaturi. Spet se vrnem v čas otroštva, ko zagledam Betty Boop v vlogi Sneguljčice. Tista s čričkom mi ni bila tako všeč, saj je že tako morbidna, pa še nema je bila. Vmes se zamislim nad včerajšnjim tekmovalnim programom. Izbira je bila težka. Ko bi vsaj lahko glasovali za več kratkih filmov, nabor je bil res pester. Moj glas je skoraj šel Božidarju Trkulji, saj je bil pradavninski stop motion res zabaven, vendar morda preveč predvidljiv na koncu. Plastelinasti človečki, ki se želijo boriti proti demonu na način, kot bi v animaciji gledali francoski film RRRrrrr!!!

Božidar mi je ostal v spominu, ker je ob pogovoru povedal, da tekmuje s svojim prvim filmom, čeprav je že dolgo v vodah animacije. Samo, da je prej o tem raje samo pisal in govoril. No, vsaj smešna animacija je bila. Na Hrvaškem jim ne gre tako slabo, če primerjam njegovo animacijo s tistimi s fokusa na Slovaško. Vse slovaške animacije v izboru so bile po vsebini zelo pesimistične. Liki so iskali nove poti v življenju, pa se jim je vedno ponesrečilo. Dobra pobuda za tistih nekaj otrok, ki so med predstavo mame spraševali, kaj se zdaj dogaja, ker ne razumejo angleških podnapisov.

Hmm, zvečer pa jagodni izbor. Menda je res za posladkat. Pogledam v katalog, ker se tisti čriček na platnu res vleče. Škoda, ker mi še ni uspelo videti nobenega celovečerca. Po teh kratkih risankah, ki so zbrane skupaj, imam občutek, da moram potem iti spat. Oh ja, danes zvečer je jagodni izbor Julie Doucet [žuli duset]. Ne gojim posebnega mnenja do tega, da ji navsezadnje ni uspelo priti na Animateko. Saj je namesto nje Michaela Müller v Ljubljani in je verjetno prav tako dobra žirantka. Je že moral avion doživeti gumidefekt ali kaj podobnega.

Po priredbi Balzaca se sklop animacij po literaturi konča. Dvorana se je že ob tako borem obisku še bolj spraznila že med predstavo. Res, dve uri v Kinoteki nista nič kaj prijetni za tvoje okončine, četudi meriš komaj meter sedemdeset. Med stopanjem iz dvorane raje razmišljam o tekmovalnem programu od včeraj in o tem, kdo bo zmagal. Ravnokar videne animacije me niso posebno navdušile. Navsezadnje še tehnike niso bile toliko različne med seboj, da bi se zamotila s tem. No, pa saj bo še za videti nekaj stvari, ki lahko pometejo s konkurenco do nedelje. Naslednji teden se mi res ne bo dalo voziti do Maribora.