Baron Codelli in nemi film

Kodeljevo – okraj na ločnici med urbanim Selom in ruralnim vznožjem Golovca. V objemu Gradaščice in Ljubljanice je od ostalih ločeno z železnico in Kajuhovo cesto. Danes raj za vrstne hiše in še komaj živeče športno društvo Slovan, nekoč baronija, širše znana po velikem izumitelju, baronu Antonu Codelliju.

Skoraj pozabljeni inovator je še najbolj znan po tem, da je v Ljubljano pripeljal prvi avto. Malo manj po tem, da je v svojem kodeljevskem dvorcu kot eden prvih eksperimentiral s proto-televizijo, oziroma prenosom slike s kamere na zaslon. Še najmanj pa je verjetno znan po svojem največjem dosežku iz leta 1914, ko je kot prvi brezžično povezal nemško kolonialno Afriko z Berlinom prek radijskega signala. Za filmsko srenjo je verjetno še najpomembnejši prvi igrani film na svetu, posnet v Afriki, ki je tudi prvi igrani film slovenske scenaristke in slovenskega producenta – Codellija. Film z imenom Bela lobanja iz Wangere , ki je bil med prvo svetovno vojno zasežen, je bil zaradi ukane Hansa Schomburgka ohranjen, podaljšan z nekaj prizori iz Nemčije in ponovno izdan leta 1921 pod naslovom Belka med ljudožerci. Pod tem naslovom ga je moč najti še danes.

Ob pravkar podani količini informacij si lahko predstavljate, koliko jih je bilo o življenju barona Codellija še skritih, oziroma jih je še. Miha Čelar si je s svojim zadnjim filmskim podvigom zadal prikazati baronovo življenje v igrano-dokumentarnem filmu Baron Codelli in legenda o Tarzanu. Prikazan je bil tudi na 20. Festivalu slovenskega filma, vendar mu zaradi močne konkurence ni uspelo dobiti glavnih nagrad. Pravzaprav ni dobil nobene. Najboljši dokumentarec festivala je namreč postal Playing Man Matjaža Ivanišina, najboljši celovečerni film festivala pa Družina Roka Bička. Slednji sploh ni imel prave konkurence, saj je s svojim 10-letnim nabiranjem materiala Biček ustvaril vrhunski dokumentarec, za katerega se zdi, da je resnično pristno odigran po vnaprej napisanem scenariju. Ker scenarija ni bilo in je Bičku z montažo uspelo ustvariti navidez igrani film, mu v konkurenci niti blizu ni prišel noben drug dokumentarec.

Presežku Bičkove Družine navkljub se je na festivalu odvrtelo nekaj dobrih bolj konvencionalnih dokumentarcev. Čelarjev Codelli pa vendar od najbolj ustaljene forme prav tako na nekaterih mestih odstopa. Lahko bi ga razdelili na dva sklopa. Prvi je povprečno National-geographicovsko popotovanje pripovedovalca Primoža Bezjaka, ki obiskuje tri rodove baronovih potomk, po njem imenovano avtomobilsko društvo, afriško državo Togo in nekaj muzejev. K sreči je v zgodbo vpleten tudi igrani del po vzoru nemih filmov, zaradi katerega se nam je zdelo dokumentarec sploh vredno omeniti.

Med še eno zanimivost o Codelliju sodi dejstvo, da je v svojem življenju posnel prek 800 fotografij, kar za začetek 20. stoletja ni zanemarljiv podatek. Čelar jih je uporabil v posameznih poglavjih, ki z belimi nadnapisi na črni podlagi že nakazujejo formo nemega filma. Ko se pripoved spremeni v igrani del, se vsak od njih začne z nepremično črno-belo fotografijo, pri čemer premikanje ozadja za osebami ustvarja navidezen 3D učinek, kot so ga nekdaj ustvarjali stereoskopi. Osebe na fotografiji se v nekaj sekundah spremenijo v resnične igralce, že prej omenjeni Bezjak pa nastopi v vlogi Codellija. Osebe ne spregovorijo, ampak se kot v zgodnjih burleskah s pretiranimi gestami sprehajajo po mirujočem kadru. Spremlja jih enostavna in živahna klavirska skladba, njihov govor pa je prav tako zapisan na mednapisih.

Kljub kvalitetni poustvaritvi zgodnjih nemih filmov se zgodba med pogovori s Codellijevimi potomkami izjemno upočasni. Medtem ko prva med njimi ve povedati še marsikaj o baronovem življenju, saj ga je tudi poznala, je biografija pravnukinje povsem nepomembno podaljševanje filma in meji na biografije, kot jih poznamo iz rumenega tiska. Njeno zgodbo pa izvemo na škodo podrobnosti o Codellijevem življenju, o katerem bi v za film določeni minutaži prav lahko izvedeli kaj več. Tudi podajanje znamk s Codellijevim motivom in srečanje potomk z avtomobilskim društvom izpadeta kot neprivlačen in prisilen prispevek kakšne lokalne televizije. Za nameček pa je prispevek ene izmed komercialnih televizij v dokumentarec celo vključen.

Dokumentarno igrani film Baron Codelli in legenda o Tarzanu zato izpade bipolarno. Ko nastopi manična faza, se nam na ogled ponudi hitro odvijajoča se, živahna, razgibana in avtentična črno-bela Codellijeva zgodba. Žal se izmenjuje z depresivno fazo, za katero vemo, da bo slej kot prej nastopila in se iz nje ne bo mogoče izvleči. Predvsem predolgo traja in ne prinaša dodatne vrednosti. Dinamični odlomki nemega filma bi se v krajši formi, brez dodatnega pripovedovanja, lahko sami zase odvili verjetno še bolj koherentno.