Barva iz vesolja je leta 1927 napisana kratka zgodba izpod peresa Howarda Phillipsa Lovecrafta. V njegovem opusu ima zgodba posebno mesto, bila mu je najljubša, zavoljo stilistične in konceptualne dovršenosti pa je s strani kritikov hvaljena kot eno njegovih najboljših del. Omenjena zgodba je tudi prva, v kateri se je lotil parjenja znanstvene fantastike in nadnaravnega hororja. Lovecraftu so šle v nos dotedanje literarne prezentacije vesoljcev - zdele so se mu vse preveč humanoidne po podobi in človeške po umu, zato se je odločil ustvariti nezemljana, ki je absurden in nedoumljiv. 

V zgodbi v bližini neke odročne kmetije pade meteorit in s seboj prinese nenavadno bitje oziroma bolezen, ki okuži vse; od zemlje in rastlin do živali in ljudi. Bolezen spreminja okolico in vse v njej v groteskne, zblojene in bolne oblike. Ljudje, ki se preživljajo s sadovi zemlje, se spreminjajo skupaj z njo in postopoma postajajo vedno manj človeški. Barva iz vesolja je vpeljala koncept meteorita, ki pristane v močvirju in sprosti kugo, ki mutira mimoidoče v take ali drugačne spake. Primer tega je film Uničenje oziroma Annihilation iz leta 2018, prav tako je bila zgodba sama prirejena v vsaj petih filmskih različicah. Danes bomo obravnavali zadnji dve priredbi iz leta 2010 in 2019, ki bi težko bili bolj različni.

Novejša filmska verzija Barve iz vesolja je hollywoodska produkcija režiserja Richarda Stanleyja z Nicolasom Cageem v vlogi očeta, ki mu - zavoljo terorja mutiranih alpak - ljubi mir vse bolj polzi iz rok. Nicolas Cage v glavni vlogi v visokoproračunski grozljivki ni nič nenavadnega, režiserji se nedvomno tepejo zanj spričo njegove proslavljene vloge v predelavi kultnega Wicker Man. Čeprav Cage tokrat ne pretepa žensk in otrok v medvedjem kostumu, pokaže, zakaj mu je bilo v preteklosti namenjeno stopiti v čevlje Christopherja Leeja. V originalni zgodbi je lik očeta žalostna podoba človeka, ki mu pred očmi razpade celotno življenje; propade mu kmetija in pomrejo mu bližnji. Nicholas Cage tenkočutno reinterpretira ta tragični lik v blebetajočo copato iz povprečnega sitcoma. Vendarle je na določeni ravni zanimiva drugačna izkušnja njegovega spopadanja z zlom napram temu, kako se stvari ponavadi lotijo stereotipni super resni očetje v normalnih grozljivkah. Nekaj edinstvenega je v tem, ko gledaš ekvivalenta Raymonda iz serije Vsi ljubijo Raymonda, kako s šibrovko razstreli glavo svoje mutirane žene.

Barva iz vesolja s Cageem vendarle ni popoln polom; ostali igralci uspejo svoje vloge odigrati dokaj prepričljivo in na srečo je več pozornosti na hčerki kot na njem. Film je nekje v rangu povprečne hollywoodske grozljivke, precej pohvale pa si zaslužijo dodelana in življenjska računalniška grafika ter določene scene z body hororjem, ki se ga ne bi sramoval niti John Carpenter. Prijetno presenečenje je tudi izogib klišejskemu postopnemu stopnjevanju pritiska groze in subverzija pričakovanj z nenadno spremembo tona iz umirjenega družinskega življenja v idilični naravi v totalno norijo. Film je hollywoodski do obisti, temačen in tih propad iz Lovecraftove zgodbe se spremeni v spektakel implozije vsakdanjega v spektakularno. Medtem ko v originalu nastopa revna kmečka družina, ki ne more drugega kot trpeti skupaj z zemljo, na katero je eksistenčno vezana, je tu kraj dogajanja domačija bogate družine, ki je iz nečimrnosti pred mestnim vrvežem pobegnila v gozd. V prvem primeru se človekova intimna povezanost z okoljem pokaže v skupnem propadu, v drugem pa se Lovecraftova okoljevarstvena poanta izgubi v pačenju Nicholasa Cagea ob molži alpake.

Kako pravilno prirediti Lovecraftovo zgodbo, pokaže nemški režiser Huan Vu v deset let stari Die Farbe. Film nemške produkcije je posnet v črno-belem, z nekaj presunljivimi izjemami, kot je kontrast sive vsakdanjosti, ki prežema zakotno kmetijo, z rakavo barvo, ki v totalnosti prekine tišino njihovih življenj. Medtem ko se film iz leta 2019 ukvarja predvsem s cenenimi jump scare trenutki, je groza v tistem iz leta 2010 veliko bolj pritajena. Die Farbe veliko zvesteje sledi originalni zgodbi, glavna razlika pa sta kraj in čas dogajanja, ki sta postavljena v Nemčijo pred in po drugi svetovni vojni. Mladi Američan je na sledi svojemu izginulemu očetu in pot ga pripelje do zakotne vasice, kjer se nahaja tudi kmetija, kamor je pred leti padel meteorit in sprostil grozo, ki je pokončala tamkajšnjo družino. Z odkrivanjem, kaj se je tam dogodilo, mladenič upa, da odkrije tudi usodo svojega očeta, ki je kot vojak nekoč obiskal omenjeno kmetijo.

Die Farbe podobno kot Svetilnik Roberta Eggersa uporabi črno-belo podobo za občutek depresivnega nelagodja, zvočna podlaga učinkovito poudarja temnejše trenutke in redki izbruhi barve imajo - ko pretrgajo utečeno podobo s svojo popolno drugačnostjo - toliko večji učinek. Barvitost groze tudi oponira razumevanju groznega kot neznanega in skritega v temi, pokaže, da v temelju pretresljivo ne pride iz nepoznavanja nam tujih stvari, temveč iz grozeče nedoumljivosti njihove resnične narave. To pa je nekako tudi poanta dobršnega dela Lovecraftovih zgodb. Zatorej, Barva iz vesolja s Cageem je za pogledat, če ni kaj boljšega na voljo in si želiš odklopiti možgane, Die Farbe pa ne vsebuje alpak, kar ji avtomatično prinese prednost.