Ni ženske, ni ljubezeni, je začetnik reggaeja iz Trench Towna pel daljnega leta 1974. Leta, ko je bil že dobro znan in ko je bilo njegovo življenje resnično prepredeno z ljubezenskimi aferami, medtem ko se mu je na obrazu izriseval ne jok, ampak blaženi nasmeh. Tega leta je štel komaj 28 let. Zakaj komaj? Ker je tedaj v glasbi deloval že 12 let. Pred njim pa jih je bilo zaradi začetnega melanoma na nožnem palcu, ki se je razširil v raka, še samo osem. Govorimo o zgodbi o Bobu Marleyu. Natančneje, o biografskem dokumentarcu Oskarjevca Kevina MacDonalda iz leta 2011, ki je v ponedeljek v Kinodvoru tudi pri nas končno doživel premiero.

Reklamni slogan, ki vas bo vabil na ogled filma, močno poudarja, da gre za prvi s strani družine avtorizirani dokumentarec o Bobu Marleyu. Kako le ne bi bil, ko pa je velik del družine, z izjemo nekaterih sosedov z Jamajke, tudi vključen v sam dokumentarec. V njem namreč spregovorijo ne samo žena in nekaj bratrancev in sestričen, ampak tudi otroci različnih mater, ki jih je tekom kariere uspel zaploditi. Na tem mestu se nikar ne prepustite moralnim vrednotam tako imenovanega Zahoda. Preko zgodbe nam dajo družinski člani namreč vedeti, da je bilo to povsem normalno za njih. Pravzaprav povsem normalno tudi zaradi njihove vere. Kot rastafarijanec je vendar moral skrbeti za dobro drugih, za njihovo veselje, za »One Love«, ki jo je bilo treba deliti. In Marley, kot nekakšen jamajški mesija se zato ni smel prepustiti le eni.

Da je bil dokumentarec prvi avtoriziran s strani družine, morda izvira tudi iz tega, da se v 145 minutah velik del občinstva spusti v avanturo jamajškega vzdušja. Nekdo, ki nikoli ni in morda ne bo obiskal Jamajke se lahko prepusti njenemu flowu, že skozi svojevrstno naglašeno angleščino spraševancev. Glasu naratorja ali spraševalca v tem filmu ne boste slišali. Naslednji korak po Jamajki nam izriše reggae ali predhodni ska, ki se skoraj ves čas vrti v ozadju.  Vseskozi pa je prisoten tudi zanimiv, a prikrit humor, ki ga skozi dokumentarec izražajo. Morda celo malo preveč prikrit, če upoštevamo ponedeljkovo publiko v Kinodvoru. Smešnih prizorov je veliko, vendar se je ob njih vsakič smejala le peščica ljudi na različnih koncih dvorane.

Kljub dolžini filma, ta kaj hitro mine. Mnogovorstne zanimive informacije se nenehno vrstijo in razpletajo med zgodbami, ki jih pripovedujejo tisti, ki so ga nekoč poznali. Prav te zgodbe so namreč hrbtenica filma. Kdo je pred ogledom tega filma vedel, da je Marley  v svojem prvem bandu, ki so ga sestavljali trije pojoči fantje, pel priredbe kot so »Teenager In Love«? Morda le zvesti feni, ki svojih majic z njegovo podobo, rdečih, zelenih in rumenih barv, niso odložili v kot po koncu srednje šole.

Velik poudarek v dokumentarcu si je zaslužilo humanitarno delovanje Boba Marleya, ki ga ves čas slika kot skromnega in poštenega človeka. Rastafarijanska Mati Tereza bi lahko rekli. Kot nekakšno razsvetljevanje ljudi MacDonald prikaže njegov koncert ob ponovnem združenju Jamajke. Sam je ostal v isti katarzični pozi, ki jo poznamo z njegovih ostalih nastopov, le da je vmes še za roko prijel dva vodilna v državi in ju simbolično združil. Kot je kasneje naredil tudi v rastafarijansko domači Afriki. V filmu celo namiguje, da, citiramo: »..so ga pričakali kot toliko let prej na istem letališču Haila Sellasieja.« Konec navedka.

Ne moremo mimo izjemne kamere in montaže. Na trenutke sicer opazimo nekaj momentov teme, ki pa jih zapolnjuje zvok iz prejšnjega kadra. Vendar temu ponavadi sledi posnetek intervjuja z izjemno živimi barvami na dobro osvetljenih prostorih, kar celotnemu filmu dodaja živahen pridih. Temu dodajo vrednost še čudovite panorame Marleyevega domačega kraja. Za posnetke iz časa njegovega življenja pa seveda ni pričakovati takšne kvalitete, ki pa vendar ni najslabša. Celo fotografski material je zelo iznajdljivo vpet v samo zgodbo. Namesto dolgočasnega prikazovanja slik ob pomoči kakšnega pripovedovalca, kot smo tega sicer večinoma vajeni pri dokumentarcih, gre tu za drugačno zgodbo. Fotografije so predelane v nekakšne  skorajšnje kvazi-animacije, ki s spremljavo Bobove glasbe ustvarijo še večjo dinamiko. Lahko bi celo rekli, da gre za nekakšen abstrahiran videospot.

V množici filmov in dokumentarcev o Bobu Marleyu si je verjetno težko izbrati najljubšega. Pričujoča recenzija pa tako ali tako govori o dokumetarcu z »izvirnim« naslovom Marley, ki ste ga angleško govoreči morda že kje zasledili, saj je že od lani dostopen tudi na internetu. V javnost je namreč prišel prvič že leta 2011.