Za nami je mednarodni festival animiranega filma – Animateka. Za Animateko pa kar 18 let obstoja. Še lani smo program lahko spremljali le na spletu, letos pa je omejitvam navkljub animatečni ekipi uspelo filme predvajati tako v kinodvoranah kot tudi na spletu. 

Tudi tokrat smo poleg tekmovalnega programa gledali svetovni jagodni izbor, študentske filme, program za mlajšo publiko in animirane celovečerne filme. Na meniju pa so se znašli še trije novi sklopi. Ker razen Sofie Coppole in »tiste, ki je režirala ameriškega psiha«, ne poznamo drugih režiserk, smo si lahko ogledali štiridelni retrospektivni sklop Njena zgodba. Ker se podnebna in okoljska situacija zaostrujeta, se je otroškemu Slonovemu programu pridružil vzgojno-izobraževalni Zeleni slon. Ker je Animateka letos polnoletna, pa so bili na sporedu tudi filmi za odrasle.

Če se je na festivalu animiranega filma mogoče česa naužiti, so to poleg raznolikih animacijskih tehnik tudi mnoga pripovedna izhodišča, ki jih gostí vojska interesantnih podob. 

Kakšno zgodbo nam lahko pove sto mark ali pa tajna agentka med vojaško diktaturo v Čilu? Kako se večer obrne velikemu kockarju ježu in kako brezskrbnemu samskemu raku? Kako je biti pisatelj ničvrednega šunda, mali rakun, zaljubljena robotka, nezadovoljna mravlja delavka ali pa stara želva, ki čuva jajce neznanega izvora v jami na samotnem otoku? Kako se sname fiziku? Bi bili raje s čistočo obsedena hobotnica, žabec v razredu zajcev ali mlada severna medvedka in hkrati okoljska begunka, ki se preseli v Zürich? Kako je, če se od jeze spremeniš v oso? In navsezadnje, kako se počutijo jodlajoče svižčevke, staro drevo, duh, ki je izgubil spomin, zadnja prebivalka neke vasi in mladi kuščar, ko ukrade dragoceno letalo? 

Za mnoštvom pripovedovalcev in fokalizatorjev pa za animacijskimi mizami, montažerskimi monitorji, praznim papirjem in razpisnimi dokumenti lep čas sedijo številne avtorice in avtorji. V tekmovalnem programu se je kratkim dokumentarnim filmom pridružila tudi izpovedna izrezna stop motion animacija Dragi očka. O nastanku tega esejističnega dokumentarca je spregovorila režiserka Diana Cam Van Nguyen.

Izjava

Diana nam je zaupala tudi, kaj ji kot filmski ustvarjalki pomeni predvajanje v tekmovalnem programu Animateke in kaj je letos pogrešala.

Izjava

Poleg kratkih animiranih filmov pa je bilo na animatečnem sporedu tudi sedem celovečernih. Med »težkokategorniki« smo lahko videli nagrajeni prvenec znanega francoskega karikaturista Aurela, biografski film Josep, ki opisuje življenje katalonskega karikaturista, slikarja in revolucionarja Josepa Bartolíja med špansko državljansko vojno. Gre za računalniško 2d animacijo, ki posnema Bartolíjevo risbo in je posneta v formatu Cinemascope. Scenarij je napisal Jean-Louis Milesi, ki se ga med drugim spomnimo po igrani uspešnici Sneg na Kilimandžaru. 

Josepa spremljamo od februarja 1939, ko po Francovem zajetju Barcelone pol milijona katalonskih beguncev prečka Pireneje, da bi našli zatočišče v Franciji. Francozi pa družine ločijo, namestijo v koncentracijska taborišča in se nad njimi izživljajo. Med begunci je tudi Josep, ki riše in s tem beleži vsakdanje in pogosto brutalne prizore. 

Ker vojnih zgodb ni lahko pripovedovati niti ljudem, ki so pripovedovalci zgodb po poklicu, jim na pomoč lahko priskoči umestitev pripovedi v okvirno zgodbo. Sedanjost. Zdolgočasenega francoskega najstnika ukazovalna mati in ubogljiv oče pripeljeta k umirajočemu dedku. Dedek vnuku in nam vsem pove zgodbo o umetniku Josepu in predvsem o sebi – o fiktivnem francoskem vojaku, ki ni kot ostali vojaki, saj z nadarjenim Kataloncem namesto mučenja splete prijateljski odnos. Pripoved je prepričljiva, ker je dedek zelo star, pa včasih izgubi rdečo nit ali pa kaj pove dvakrat. 

Ovinek. Če se vam zdi, da ste zgodbo že slišali, je to zato, ker ste jo. Umirajo namreč zadnji dedki, ki so kot odrasli ljudje živeli v času druge svetovne vojne, francoskim vnukom pa se mudi povedati, da njihovi predniki niso bili kakor drugi vojaki.

Dedek, in s tem pripovedovalec, je izmišljen lik. Seveda, tudi biografski filmi smejo zavoljo pripovedi zgodovinskim podatkom kaj dodati in kaj odvzeti. Težko pa je razumeti avtorsko odločitev, da se v redki umetniški uprizoritvi enega največjih francoskih izdajstev 20. stoletja mikrofon poda v roke izmišljenemu »ta dobremu francoskemu vojaku«. Da ne bo pomote, nič nimamo proti izmišljevanju, sploh ko je to potrebno. Če parafraziramo še enega Francoza: tudi če bi bil ta lik zgodovinski, bi ga bilo treba v tej zgodbi odmisliti. 

Omenjena metoda pripovedovanja, ki je hkrati terapevtsko pranje vesti, če ne ravno avtorjeve, pa neke, ki se jo čuti dolžan oprati, seveda ni nova. Intenzivneje so se tovrstni filmi začeli pojavljati šele po tem, ko nam je leta 2008 izraelski režiser Ari Folman postregel z Valčkom z Baširjem, odmevno celovečerno animacijo o krvavem izraelskem napadu na palestinska begunska taborišča v Libanonu leta 1982. V mislih imamo vizualno osupljive in zelo dobro sprejete ter nagrajene filme z navidez močnim humanističnim duhom in karizmatično pripovedjo. Za filme o krivdi in dogodkih, o katerih ponižani in napadeni še niso imeli priložnosti spregovoriti. Tako 26 let po izraelskem masakru v Libanonu film o krivdi Izraelu prinese nominacijo za oskarja in ostala velika priznanja filmske industrije. 

Josepu so letos na Animateki sledili še trije filmi z vojno tematiko. Med njimi je najmanj zanimiv film Maad, moje sonce Michaele Pavlátove o Čehinji Herri, ki se na faksu v Pragi zaljubi v Afganistanca Nazirja in se z njim preseli v posttalibski Kabul. Nazir ni kot češki fantje, saj je odločen in šarmanten. Herra se odloči poročiti z njim, čeprav  jo družina opozori, da jo bo mož oblekel v burko in skrival v sobi. Kot Evropejka se na življenje v Kabulu težko privadi, njeni družinski člani in pripadniki lokalne skupnosti pa utelešajo vrsto problematičnih orientalskih stereotipov. Kmalu se izkažejo za resnične tudi predsodki, ki jih je o arabskem svetu gojila njena družina.

Ostal nam je le še latvijski dokumentarec Moja najljubša vojna Ilze Burkovske Jacobsen, v katerem avtorica preplete izrezno stop motion animacijo, družinske fotografije in arhivske posnetke. Čeprav film napetosti ne gradi na likih in dramaturgiji, je otroška pripoved o letih, ki jih je junakinja preživela na skrajnem zahodu Sovjetske zveze, iskrena in dostopna.

Na Animateki je bilo letos veliko krvi. Pred nacisti in francoskimi pazniki so se branili španski republikanci, pred izmišljenimi morilci izmišljeni otroci, pred nacisti in sovjetskim avtoritarnim režimom Latvijci. Vojskovalo se je celo v celovečernih filmih, namenjenih mlajši publiki. V poenostavljeni fantazijski pripovedi Wolfwalkers so se pred ljudmi branili volkovi, v precej vedrejši animaciji Tudi miši gredo v nebesa pa so se proti mišim borile lisice. Na to, da bodo čez nekaj let iz Animateke odhajali s solznimi očmi, je treba nekako pripraviti tudi otroke. Evropska produkcija animiranega celovečernega filma se namreč že veseli novih dogodivščin, ki jih bo lahko povedala namesto tistih, ki so jih doživeli prvoosebno.