Med odmevi lanskega festivala Sundance po glasnosti in distorzičnosti morda izstopa prvenec režiserke Elizabeth Wood, naslovljen preprosto White Girl. Sam naslov lahko najbrž deluje banalno, trivialno, prazno – o mladih belkah je bilo vendar posnetih že nešteto filmov -, a se tu glavna junakinja izkaže za posebne pozornosti vredno belo punco, sploh ko ji pot prekriža še ena, malce drugačna.

Naša belka, svetlolasa in svetlopolta Leah, se nekaj tednov pred začetkom svojega študija priseli v New York. V iskanju zabave nekega večera pristopi do mladih latino tipov, ki neprestano posedajo in pohajo pred njeno stanovanjsko hišo, s tem pa se njeno dolgočasno življenje spremeni v precej nepredvidljivo avanturo. Spogledovanje z enim izmed njih, s karizmatičnim Bluejem, hitro preraste v resno razmerje, to pa zapluje v nevarne vode, ko začne fant s pomočjo Leah dilati večje količine drog. Zaradi tega hitro pristane v zaporu, Leah pa ostane sama z velikim zavojem kokaina.

In ko film zalije neskončna belina, se začne njegova snežna krogla zares valiti, pravi smisel pa vdihne tudi samemu naslovu. White Girl je namreč slengovsko ime za kokain, drogo, ki naši beli mladenki tako zelo popestri življenje. Čeprav skuša Leah svojemu fantu na vse možne načine omogočiti pot na prostost, se tudi med njegovo odsotnostjo nebrzdano zabava, preprodaja bogatim hipsterjem in sama včasih snifa še med seksom. Tako razbija stereotipne spolne predstave in počne stvari, ki si jih lahko privoščijo predvsem belci srednjega razreda, ko v iskanju sprostitve ob izgubi moralnega razsojanja privzamejo white trash brezciljnost.

Iz tega polja nemorale White Girl črpa svoj privlačni vitalizem, in tudi ko se ob scenah prestopništva spogleduje s klišeji, te nekako še uspe kontekstualizirati na svoj idiosinkratski način. Njujorška mladost in mlada odraslost, tako pogosto upodobljeni na velikem platnu, tokrat zaradi obrata k neglamuroznosti, ekstravertiranosti in daleč stran od slepega romantiziranja privzemata sveže odtenke. Na mestu so primerjave s kultnim filmom Larryja Clarka Mularija iz leta 1995, kjer je prav tako prikazana temačnejša, hedonistična plat mladostniške, tam skorajda še otroške zabave z nezaščitenim seksom in uličnim drogiranjem na čelu. V scenarističnem in splošno pripovednem smislu White Girl ne doseže Mularije, saj pri zavijanju in odvijanju zgodbe ni tako luciden in izviren. A kar je izgubljeno s scenarijem, vsaj do neke mere povrne režija.

White Girl se v stilu velikih filmov o drogah zaveda, da je treba začasno spremenjena stanja duha loviti in odsevati z začasno spremenjenimi načini snemanja. Kamera tako glavne protagoniste lovi z namerno nenatančnostjo in bežnostjo ter iz nenavadnih zornih kotov zajema neobvezujoč seks med ljudmi, ki se komajda poznajo in se drug drugemu ne posvečajo zares. Hkrati pa uspe brez pretiranega olepševanja zajemati privlačnost tovrstnih srečanj, k čemur brez podleganja sodobnim hipnim načinom snemanja pripomore tudi fotografija. Ta začne ob manj zabavljaških in bolj kriminalnih kadrih ter predvsem v obdobju, ko je Blue v zaporu, loviti opazno temačnejše barve in s tem odraža počutje glavne junakinje.

Leah se sicer karakterno ne utegne zares spremeniti, malce je razvajena in vajena, da se stvari nekako pač razrešijo, a proti koncu vsaj na lastni koži ugotavlja, da po vsaki zabavi, pa naj bo ta še tako divja in neskončna, pride naslednje jutro. Zgovorni so navidez nepomembni kadri, v katerih opazujemo Leah med vožnjo na metroju, ko je sprva še mladostniško zvedavega pogleda, proti koncu pa njen obraz nosi vse več sledi burnega dogajanja. Pri tem svoj talent že skozi obrazno mimiko razkaže tokrat zelo prepričljiva igralka Morgan Saylor, ki ji je vloga predrzne, nepremišljene punce nedolžnega videza očitno pisana na kožo.

Za razliko od mnogih podobno zastavljenih indie filmov tokrat torej ne gre za prikazovanje vsakdanjosti ali za kvaziintelektualne pogovore, na katere bi se lahko gledalec navezal. Namesto tega smo soočeni z mnogimi neprijetnimi in neposrednimi kadri, kjer podoba šteje več kot beseda in kjer se stvari počne, preden se jih misli. V luči stilizacije hedonizma film morda spomni na Spomladanske žurerke Harmonyja Korína, kjer se navidez pridne punce prav tako znajdejo v nevarnih situacijah, pri tem pa vsaj malo uživajo. S samo provokativnostjo in iskanjem ekstremov pa od tu niso daleč niti filmi Gaspárja Noéja.

A kot je pri tovrstnih odmikih od prikazovanja vsakdana pogosto, tudi tokrat nastopijo določeni elementi, ki so s svojo bizarnostjo in filmskostjo že moteči. Takšen je kar preveč tipični nasilni podzemni diler, do neke mere pa na primer tudi ugledni, spogledljivi odvetnik. Neodvisni film je pogosto znal izstopati prav po razvijanju svojih nenavadnih karakterjev, ki bi težko našli svoje mesto v kakšnih drugih filmih. Tokrat razen Leah in morda Blueja mnogi liki večkrat zapadejo v dvodimenzionalnost in filmu s tem iztrgajo nekaj pripovedne moči. Problematična je seveda lahko tudi malce stereotipna obravnava hispanskih likov kot dilerjev, ki so beli punci postavljeni nasproti, a je v vsakem trenutku vendarle jasno, da ne gre za komentar vedênja določenih etničnih skupin, ampak predvsem za komentar družbenih odzivov na to vedênje.

Film v celoti sicer ni tako pristen odsev Amerike in njenih medkulturnih razmerij, kot skuša biti, a svoja sporočila v stilu sodobne subverzivne umetnosti tudi skozi šokiranje in navidezno površinskost vendarle uspe prenesti. Ostaja dober pokazatelj Sundance različnosti, heterogenosti, čudnosti in predvsem aktualnosti, ki je v času slepe nostalgije filmskih množic in množičnih nagrad še toliko bolj pogrešana. White Girl je zelo spodoben prispevek v mozaik filmskih reprezentacij sodobnega New Yorka, ob tem pa brez resnega moraliziranja vse do konca ohranja svojo vizijo družbenega komentiranja. Po vsem preizkušanju meja mladostniške zabave se zgodba namreč za vse še zdaleč ne izteče enako srečno, pri tem pa vsaj posredno vlogo igra tudi barva kože.