Kdor zadnjega desetletja ali dveh ni preživel v osami pred grozotami popkulture, se gotovo vsaj medlo zaveda pandemije, ki od preloma tisočletja s pospešeno hitrostjo širi klice po filmografskem horizontu. Imeti bi morali kakšno supermoč, da se izognemo trumi filmov o superjunakih, ki vestno glodajo naš družbeni duh. Kot ose, ki paralizirajo nič hudega sluteče žrtve in nato vanje izležejo ličinke, te pa jih nato požrejo od znotraj, so se superheroji naselili v našo skupno zavest. Najbolj primeren za tistega, ki se pregrize skozi šarenico in pogleda na plano, je gotovo nesmrtni kreten in junak istoimenskega filma izpred dveh let, ki je sedaj dobil nadaljevanje.

Ryan Reynolds ponovi vlogo naslovnega junaka, ki mu je pisana na kožo veliko bolj kot pred leti falirani izrodek še ene striparske adaptacije - Green Lantern -, za katero se v filmu tudi posuje s pepelom oziroma dobesedno opraviči z metkom v lastno glavo. Ampak da ne gremo preveč v spojlerje, rečmo le, da je njegova karizma in vživetost v lik pravi kontrast nedoživetih in medlih predstav, ki jih odigrajo preplačani holivudski utrinki v miriadi letošnjih superjunških filmov. Svoj odtis pusti tudi režiser David Leitch, ki je v preteklosti delal na filmih John Wick in Atomska blondinka, obe sta akcijadi na nivoju, iz katerih je prenesel značilno kvalitetno koreografiranje pretepov in šicanja. Nasilje je torej na nivoju in se ne vleče kot recimo v tazadnjem Črnem panterju, kjer smo priča neskončni duhamorni seansi boksanja.

Čeprav gre le za še en herojski film v nizu adaptacij striparskih zgodb, ki jih najbolj uspešno prirejajo iz Marvelove kolekcije, je ta za nekoga, ki se jih je že prenajedel, nekaj posebnega. Prav zaradi parodiranja in vsestranskega kurcanja značilnih tropov bo šel toliko bolj v slast. Kar je Austin Powers Jamesu Bondu je Deadpool Spidermanu ali Ironmanu. Kiti se z rejtingom za odrasle, kar pomeni, da ni cenzurirane nasilnosti. Če smo z izjemo nekaterih filmov, kot je Wolverine, navajeni na za otročad skopljeno tepežkanje, se tu ne ukvarjajo, da bi našim malčkom prikrili, da strel v glavo pač pusti posledice. Nazorno razčetverjenje in nesrečen pristanek na vrtečem propelerju domišljiji ne pustijo dosti.

Superherojski filmi niso slabi sami po sebi, že kar nekaj jih je bilo dobrih ali pa vsaj sprejemljivih. Na misel pridejo Nolanov Batman, Watchmen in Logan. Problem nastane, ko je vseh teh perverznežev v pajkicah toliko, da zadušijo vse ostale in na koncu celo vplivajo na druge filmske branže. Gniloben poskus Disneyja, da iz Star Warsa ustvari franšizo, je gotovo vsaj deloma posledica tega. Koncept »kinematičnega vesolja« si lahko mile volje zabijejo v rit. Druga posledica tega korozivnega načina dela je tudi to, da so vsi filmi že predestinirani za potencialno neskončno število nadaljevanj, predzgob, derivatov in zgodbovnih križanj. Zato noben film ne more biti samozadosten, nobena zgodba se ne more zadovoljivo končati, niti ne more posamezni lik doživeti kakega osebnostnega razvoja, ki se bo držal dlje kot do konca filma. V tem vidiku pohvale Nolanu, da ne želi nadaljevati svoje zaključene trilogije Batman filmov. Ni nobene globlje kontinuitete in gre za cikličnost Looney Tunes variante, ko se po prestanem vse vrne na svoje okvirno mesto. Kar je logično potrebno, če želimo serijo filmov trajbati vse do konca obstoja.

Z Deadpoolom nam je predočeno napredovanje dialektike modnih trendov filmske produkcije; najprej vsesplošen razmah, potem parodija, na koncu pa, tako vsaj upamo, se bo razkril konec zgodovine superherojev v čimprejšnji smrti. Naj pristanejo tam, kamor je bilo odvrženo nabuhlo truplo špageti vesternov.

Deadpool s tega vidika ni nič drugačen. Vendar pri njem lahko sprejmemo klišejsko zgodbo, ki pofočka vse potrebne trope, od slabe ljubezenske zgodbe, breosebnih zlikovcev pa do ukalupljene podzgodbe, v kateri se en ali več likov odkupi za poprejšnje kretensko obnašanje. Film se ne jemlje resno in ne pričakuje, da ga tako jemljemo mi. Zgodba je predvsem kulisa za bolj ali manj posrečene šale in pretepanje v zmernih dozah. Tudi osebe ne poskuša izgraditi za več, kot bi bilo potrebno v komediji. Večinoma so priljudne, nobena se ne čuti odveč in za nekatere nam je dejansko žal, ko jih sfašira lesoreznica. Edinole pamža, okoli katerega se vrti zgodba, bi lahko označili za nadležen vrinek v paleto zanimivih likov.

Šale so skoraj ekskluzivno namenjene trganju holivudskih stereotipov, ustaljenosti filmske produkcije in liberalne politične korektnosti. Iz dejstva, da si jih privoščijo v nominalno enem od paradnih filmov tega leta, lahko povlečemo nekaj posledic. Če smo dovolj mazohistični in si ogledamo Oskarje, ni težko opaziti podtonov, iz katerih se norčuje. Komedija je vsaj v mainstreamu že nekaj časa nekam izgubljena. Če pa je Deadpool kakšen kazalec, se zdi, da se počasi reorientira glede na novi kulturni zeitgeist. Iz evangeličanske moralne večine se dandanes ne moreš več kvalitetno briti norcev. Ta konj je že pretepen do izmaličenja. For najbrž ne razume več niti ameriška mladina. Priča smo spremembi vobče kulturne podobe vsaj ameriških mainstream razmer. Časi satire o zadrtih nogometnih mamah, malomeščanih in obiskovalcih Jezus kampa se zdijo nekam passe. To ne pomeni, da nam je predočen kak humorni dragulj. Šale so povečini na prvo žogo in ciljajo na šokantnost. Mora pa recenzent priznati, da se je ob norčijah nesmrtnega emota v trikoju zabaval kot že dolgo ne, z njim pa vsa dvorana.