Dobra stara mula

Dobra stara mula

Recenzija izdelka
12. 2. 2019 - 13.00
 / Kinobar

»Nikoli nisem bil dedič Johna Wayna,« je v pogovoru nekoč izjavil Clint Eastwood, ikona ameriškega povojnega vesterna, zadnje čase pa prerojen modernist, ki v svoji pozni ustvarjalni fazi vstopa v najfascinantnejši del svoje sicer vseskozi močne, neuklonljive, hiperplodovite kariere. Eastwood – kalifornijski garač in bržkone edini hollywoodski avtor, ki je pri oseminosemdesetih kdajkoli prevzel vlogo protagonista v lastnem filmu – se z berglo v roki ter nogo v grobu ne zaustavlja. Po lanskoletnem Vlaku 15.17 v Pariz, radikalnem in nepravično spljuvanem metatrilerju, ki ga je v včerajšnjem dnevnem terminu pametno razdelal vajenec Arne, je mojster decembra splavil še Tihotapca, skromno narkokartelsko melodramo, ki bo na prihajajočih oskarjih požela prav toliko pozornosti, kot jo je januarja v ljubljanskih kinematografih: žalibog skorajda nič. Film naj bi po slovenskih dvoranah zaslužil manj kot v sedemkrat drobnejši Islandiji.

Tihotapec, umirjena pripoved o polupokojenem cvetličarju Earlu – zmahanem in zgubanem Eastwoodu, ki ga illinoiski dilerji aktivirajo za tovorjenje kokaina čez mehiško mejo –, predstavlja markanten odklon od režiserjevih zadnjih treh stvaritev. Ameriški ostrostrelec, že omenjena teroristična akcija Vlak 15.17 ter bebavo prevedeni Čudež na reki Hudson - v izvirniku preprosto Sully - sestavljajo neuradno trilogijo o delavnih, šihtu predanih moških; profesionalcih, ki v službi dolžnosti svet rešujejo pred napadi džihadistov, Islamske države ali jate letečih ptic.

Novi Tihotapec, bojda posnet po resnični zgodbi nekega vietnamskega veterana, danes pa starega vrtnarja v zvezni državi Michigan, od teh sicer imenitnih izdelkov odločno odstopa. Najbližje primerjave tu ne gre iskati v Eastwoodovih nedavnih akcijskih ekskurzih, pač pa v resnobnem megahitu Gran Torino, ki se podobno kot Tihotapec osredotoča na figuro Eastwooda kot zagrenjenega, out-of-touch osamelega starca in ki ga je nepresenetljivo podpisal isti scenarist. Z elementi patosa in intimne avtobiografskosti se s filmom The Mule, kot naslov žmohtneje zveni v angleščini, cineast očitno vrača k svojim koreninam v revizionističnem vesternu ter družinski drami.

Eastwood z likom Earla Stona – na pogled nenevarnega, blagovoljnega strička, ki v življenju še ni dobil prometne kazni in ki policiste v primeru sovražnega srečanja podkupi s škatlo karamelnih kokic – ponovno mobilizira svoj alter ego heroja korejske vojne; tja je bil režiser kot mladostnik tudi zares vpoklican, nato pa na bojišču ni dobil priložnosti. V stilu surovo realističnega Vlaka 15.17, kjer skupina treh ameriških vojakov, herojev, ki med eurotripom po francoskem podeželju preprečijo teroristični pokol, se tudi Tihotapec zateče h klientelističnemu kastingu: kot Earlova odtujena hčer kajpak nastopa Alison Eastwood, tudi oče Clint pa v svojem značilnem slogu briše mejo med življenjem ter pripovedno persono.

Samotar, pravičnež, redkobesedni kavboj, večni borec proti krivicam ter zlu; Eastwood, kot radi pravimo, na platnu vselej igra zgolj samega sebe, kar se danes, šest desetletij po igralčevem debiju v precej drugačnem sociopolitičnem ozračju, kaže kot tvegan manever. Earl na trgovski poti večkrat sreča nebele in nehetero manjšine, pogovor pa nikoli ni korekten. »Bye dykes,« se Eastwood zadere za ekipo lezbičnih motoristk, »I like helpin' negro folks out,« pa pravi isti dan na avtocesti, kjer črnskemu paru zamenja počeno gumo.

Slavno je seveda Clintovo članstvo v republikanski stranki, iz katere je po Watergate aferi izstopil, njegovo dvoletno županovanje v vasici Carmel-by-the-Sea, ki ga je suvereno izrabil za poslovno-finančno okoriščenje, ter njegova kasnejša politična pripadnost libertarcem, ki jih v intervjujih nerad sploh omenja, saj je preprosto preveč »samosvoj, da bi ga postavili na desno ali levo«. Toda označiti Earla za konzervativnega altrightovca, ki mu do ideološke popolnosti manjka le še rdeča MAGA kapa, bi bilo nespametno.

Earlovi svetovni nazori so še najbližje samim Eastwoodovim, ko v intervjuju za revijo GQ okrca »ljudi, ki napihujejo istospolne poroke. Boli me kurac za to, kdo hoče koga poročiti! Govorijo in govorijo o nekakšni 'svetosti zakona' – ne jebi mi s to bullshit svetostjo!«. Dilanje drog, kot bi od antiregulatorja in antibirokrata Clinta pričakovali, tako ni podvrženo nikakršni etični sodbi. Mednarodno prevažanje substanc ni nič več in nič drugega kot redna, solidno nagrajena služba. Earl a.k.a. »El Tata« pa ni zgolj načelen, zanesljiv dostavljalec, pač pa tudi nepoboljšljiv hedonist, ki se med potjo kar dvakrat znajde v trojčku s sedemdeset let mlajšimi Mehičankami. Tihotapec, kot ga natančno opredeli kritik Nick Pinkerton, je hkrati Dirty Harry ter Dirty Grandpa, tako mož zakona kot mož zunaj zakona – pravnega, političnega, moralnega.

Eastwoodov Earl je pravzaprav poosebljenje off-the-grid, nerazpoznavnega človeka, dejanskega moža brez posebnosti. V stari polprikolici je neizsledljiv in neulovljiv tako državnim sistemom - policija ter agenti Službe za boj proti drogam so napram človeku brez pametnega telefona in zločinske kartoteke nemočni - kot tudi bližnjim prijateljem in družini. Odtujena žena Mary se večkrat sprašuje, kam je spet izginil njen partner, hčerine besede, ki aretiranega in na nekaj let obsojenega očeta pospremijo v zapor, pa film zaključijo grenkosladko: »Tako bomo vsaj ves čas vedeli, kje se nahajaš«. V končnem izkupičku gre tihotapcu šteti poraz, toda za rešetkami bo imel Earl končno zaslužen mir – mir pred šefom, pred šihtom, pred svetom. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

spremno

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness