Ekstaza božjastnega krika

Recenzija izdelka
29. 7. 2022 - 13.30
 / Kinobar

V filmih Gasparja Noéja lahko pričakujemo, da bo šlo narobe čisto vse. Trojček brez obvez se spremeni v nepričakovano nosečnost z napačno žensko, brezskrbna afterica v naključni kolektivni samomor, prevelika doza DMT-ja v jadranje po limbu. Nobena izjema ni niti njegov krajši eksperimentalni film Lux Aeterna, ki je tri leta po premieri priromal tudi do nas. Večina filma, ki prikazuje snemanje fiktivnega filma o preganjanju čarovnic, se odvije na filmskem setu, vsi igralci pa odigrajo same sebe. Charlotte Gainsbourg je igralka Charlotte, Beatrice Dalle pa se, v vlogi Beatrice, po dolgoletni igralski karieri prvič preizkusi v vlogi režiserke. Gledalci pa pičlih petdeset minut, kolikor traja film, samo čakamo, da gre narobe vse, kar bi na filmskem setu lahko šlo narobe.

Zaplet filma je preprost in v množici vsega, kar film želi biti, skoraj nepomemben. Beatrice snema film o inkviziciji s Charlotte v glavni vlogi. Ker je Beatrice problematična, jo želijo producenti filma na režiserskem stolčku nadomestiti z direktorjem fotografije. Da bi ujeli vsak njen zdrs, jo snemajo na vsakem koraku, saj pričakujejo, da se ji bo slej ko prej odpeljalo. Po petih urah čakanja končno posnamejo ključen prizor fiktivnega filma – sežig čarovnic na grmadi. Prav snemanje sežiga pa vodi v dokončno kulminacijo vsega, kar bi lahko šlo narobe – luči začnejo nenadzorovano utripati, zvočni sistem se sesuje in začne oddajati neprijeten zvok. Potopitev v božjastno utripanje luči je stopnjevano z Beatricinim kričanjem in trpečim obrazom, dretjem direktorja fotografije in nepremično Charlotte, ki je privezana na steber in ne more zbežati. Groza neizbežnosti utripanja luči in iskanja pravega kadra, prežetega s trpljenjem, se zaključi z utripajočo lučjo, ki postopoma preplavi zaslon in iz katere pred nas priplava senca križa.

Vendar zaplet in vrhunec filma v tem primeru nista ključna. Pravzaprav nam vsebina filma ne poda ničesar. Lov na čarovnice v filmski industriji ni nobena redkost, kar Charlotte in Beatrice nakažeta tudi z uvodnim dialogom. Vendar bolj kot vsebina večinoma improviziranega pogovora o ravnanju, ki sta ga bili deležni na različnih setih, nadutosti ali geniju producentov in nekaterih režiserjev pritegne formalni prikaz njunega dialoga. Vsaka zasede svojo polovico za Noéja značilnega split screena, vsaka postane samostojna enota. Split screen v filmu tudi sicer pomaga prikazati celoto dogajanja na filmskem setu.

Začetni dialog pa je skoraj edini zanimivi narativni element filma. Lux Aeternase onkraj tega ne osredotoča na naracijo, temveč predvsem na atmosferski oris pričakovanja dogodka. Čeprav lahko opazimo zametke bolj poglobljene predstavitve nekaterih likov, pri zametkih tudi ostane. Podobno se zgodi z zgodbo – prevpraševanje vloge ženske v filmski industriji in motiv pogroma nad žensko režiserko, ki ji reči uhajajo izpod nadzora, sta zgolj nujno ozadje za razvijanje vizualnega orisa občutkov kaosa, tesnobe in neizbežnosti. Film daje vtis skice, ki je vizualno privlačna, a vsebinsko prazna.

Kljub vsebinski praznini pa film dobro prikaže občutje nelagodja življenjske izkušnje. Hitri preskoki med split screenom in celozaslonsko sliko, ki je včasih manjša, včasih večja, vzbujajo negotovost. Nekateri posnetki, sploh tisti s kamere, ki sledi Beatrice, so nedodelani, tresoči, surovi. Opazovanje istega prizora z dveh gledišč krepi zmedenost pogleda. Noé ustvarja občutek nelagodja tudi s stopnjevanjem in uporabo različnih barvnih palet. Če je bil začetni dialog odet v rjavo, se v kader postopoma prikrade strupeno zelena barva, kasneje pa še živo rdeča, in obe stopnjujeta občutek ujetosti. Kontrastna kombinacija neprijetno bode v oči. Gledalci lahko slutimo, da se bliža prelomni dogodek, ki nelagodja morda niti ne bo odpravil, vendar ga bo vsekakor strnil v eno samo točko. 

Toda film kljub narativni skoposti ne stremi zgolj k vizualnemu orisu atmosferske izkušnje utesnjujočega dogodka. Želi biti več. Želi poseči v tkivo kulturne zgodovine filma, literature, umetnosti in prikazov inkvizicije, ali, kot to poimenuje Dalle v uvodnem dialogu – seksocida. Na to željo namigujejo tudi vrinjeni krajši intermezzi s citati režiserjev, pisateljev, pesnikov, in zgolj z imenom navedenih oseb, ki Noéja navdihujejo pri ustvarjanju. Na začetku filma nas tako sooči z opisom ekstaze epileptičnega napada, kot jo je v romanu Idiot popisal Dostojevski. Ruski pisatelj je božjastnost prikazal kot intenzivno občutje, prepredeno z neopisljivo srečo in ekstatično predajo polnosti življenja. S citatom Noé namiguje na konec filma, na točko sprostitve vseh občutij, ki so se v gledalcu nakopičila med filmom. 

Film prikazuje dogajanje na snemalnem setu, s tem pa poskuša ujeti lastnosti igralk, producentov, snemalcev in nenazadnje režiserjev. Citati, vrinjeni med prizore, želijo ujeti genij režiserjev, kot so ga opisali Jean-Luc Godard, Louis Buñuel, François Truffaut in Carl Theodor Dreyer. Te Noé navsezadnje pogosto scensko navaja v svojih filmih; tokrat je pač povzel njihov miselni proces, ki gledalcu sicer ni viden. Vendar ob pomanjkanju prave zgodbe, ki bi vse navedene citate in sklicevanje na koncept režiserskega genija povezala v smiselno celoto, ti zlahka izpadejo kot prepotentno intelektualno onaniranje. 

Lux Aeterna nikakor ni prvi film, ki prikazuje snemanje nekega drugega, izmišljenega filma. Jasno so razvidne vzporednice z Godardovima [godarjevima] filmoma Prezir in Strast. S slednjim Lux Aeterno povezuje predvsem insceniranje slikarskih kompozicij na filmsko platno. Če Godard v Strasti postavlja svoje like v kompozicijo Rembrandtove Nočne stražeDelacroixovih orientalističnih slik ali Ingresovih kopalk, direktor fotografije v Lux Aeterna Charlotte postavlja v kompozicijo, ki jo prepoznamo iz upodobitev svetega Boštjana na mučilnem stebru. Uporaba likovnih referenc v filmih ni redkost, vendar vsakič nakazuje željo po pripoznanju presežnosti. Včasih zgolj likovne kompozicije niso dovolj za doseganje izjemnosti.

Čeprav ima film visokolete reference, pa je predvsem oglas za tedanjo kolekcijo modne hiše Yves Saint Laurent, ki je v veliki meri financirala njegovo produkcijo. Kljub izraziti noéjevski estetiki in vizualno prepričljivi gradnji napetosti je film nastal v zgolj petih snemalnih dneh tik pred prvo projekcijo na festivalu v Cannesu leta 2019. Njegov osrednji namen je bil prikaz najnovejše modne kolekcije, filmska skica o snemanju sežiga čarovnic filmske scene pa je pač dovolj dobra podlaga za prikaz dizajnerskih torbic in oblek, ki so v filmu uporabljene kot kostumi. 

Lux Aeterna ni filmski presežek, saj kljub izpiljeni režiserski estetiki in dvema velikankama francoske filmske scene ustvarjanje filmskega vrhunca pač ni bil njegov namen. Pa vendar bo za tiste, ki so željni Noéjevega filmskega sveta, gotovo zadovoljiv kratek fiks.

Foto: Kinodvor
 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.