Festival slovenskega filma v Portorožu je bil letos nekaj mladostnega. To velja za ekipo z Igorjem Prasslom na čelu, ki se je dobro izkazala tako v organizaciji in izboru filmskega programa kot tudi s pripravo spremljajočih dogodkov. Svežina je vela iz vrst strokovne žirije in njenih odločitev, navsezadnje pa so se zatohlosti poskusili otresti tudi filmski izdelki, nekateri z odobravajočo podporo publike, drugi malo manj.

Zato bi rad poročilo s festivala oziroma dela festivala, na katerem sem bil prisoten, podal z namišljene perspektive festivala kot posebne filmske forme, kot forme še nereflektiranih klišejskih prijemov in ponavljajočih se elementov mlade filmske oblike. Pri tem ne bo šlo za ponazoritev elementov tako imenovanega festivalskega filma – filma, ki ustreza festivalski distribuciji  –, temveč za potencialnost festivala kot filmske oblike. Le-ta je razdeljena v dnevne serije in ni kratka, temveč dolga, za marsikoga tudi predolga filmska forma, ki pa je sama v sebi relativno zaključena.

Relativno zaključena zato, ker se filmska forma festivala kot na dlani ponuja v obliki filmskega omnibusa. Že šestnajstič je festival dodal naslednji del k večletnemu omnibusu, ki ga združuje prostor, nekoliko manj pa konceptualna zasnova. Vprašanje, ki je na mestu, je torej, kaj je tisto, kar tokratno izdajo festivalskega omnibusa ločuje od prejšnjih? Poleg že omenjene mladostnosti so bile to tudi posebne projekcije in resneje zastavljeni družabni dogodki – pogovori z avtorji, izlet v Divačo, povezava z Vilenico in večerni koncerti.

Združujoči element in hkrati zanimiv vidik festivala kot posebne filmske forme je gotovo njegova medbesedilnost. Naj to prvino v tem primeru zasilno poimenujem postmodernistična, saj se zna zgoditi, da ta beseda, v trenutku, ko je zapisana ali izgovorjena, vse uniči. Postmodernistično obarvana prvina medbesedilnosti se poleg navezave na celotno slovensko, pa tudi širšo filmsko zgodovino, še posebej navezuje na festivalsko zgodovino. Tako otvoritvenih govorov Petra Bossmana in Marka Fillija ni mogoče razumeti brez poznavanja njunih predhodnih govorov na Festivalu slovenskega filma, le tako se govori razodenejo v vsej svoji komiki.

Medbesedilnost festivala je vidna tudi v drugih elementih te filmske forme. Večidel jo sestavlja vizualnost filmov, to so osnovni gradniki, kadri, nespremenljiva konstanta, ki so z montažo umetno sešiti v festivalski dan oziroma serijo filmske oblike festivala.

Izkušnjo festivala pa zagotavlja predvsem časovnost tistega med zmontirano vizualnostjo. Tisto vmes je pravzaprav le posredno vezano na film – spremljajoči dogodki, glasbene spremljave, pogovori, čakanje navsezadnje. V nekoliko igrivi dikciji bi jim lahko rekli kadri-sekvence, ki pa uhajajo strogemu režijskemu nadzoru in izražajo samoniklo mojstrstvo festivala kot posebne filmske oblike. Mimogrede, glasbena komponenta filmske forme festivala je bila zaradi angažmaja Radia Študent letos še posebej poudarjena, saj so vsako dnevno serijo zaključili glasbeni recitali.

V nadaljevanju se bom posvetil stalnicam, kadrirani vizualni podobi, ki je sestavljena iz dokumentarnih, študentskih, kratkih, srednjemetražnih in celovečernih igranih filmov. Kaj jo je letos najbolj zaznamovalo? Predvsem prvi trije dnevi, o katerih se je govorilo že pred začetkom festivala, so ustvarili določen suspenz in pričakovanja. Do katere mere upravičeno, naj vsak presodi sam.

Začelo se je pravzaprav s hitrostjo, ki ji ostali niso utegnili slediti. Pa saj si tudi Razredni sovražnik sam ni mogel slediti in vzdržati tempa, ki si ga je na začetku postavil. Scenaristično-dramaturške pomanjkljivosti je režiser Rok Biček zapolnil s svojim občutkom za vodenje pogleda in zavedanjem njegove intence. To je vidno zlasti v nekaterih kader-sekvencah, s katerimi je celovečerni prvenec, poleg igre Nataše Barbare Gračner in Igorja Samoborja, postavil nedosegljive tekmovalne standarde letošnjega festivala.

Težko pričakovana sta bila tudi filma Čefurji raus in Dvojina. Prvi je eden izmed tistih kadrov, ki mnogo obetajo, potem pa v celoti festivala kot filmske forme ostanejo neopaženi. Čeprav ne moremo reči, da film ne prikazuje fužinske realnosti, ob ogledu ostaja priokus neizkoriščenosti zastavljene tematike. Morda je del ambicioznosti, ki smo jo pogrešali v filmu Čefurji raus, mogoče najti v filmu Dvojina.

Nejc Gazvoda je po uspehu Izleta ponovno poskusil posneti generacijsko pripoved. Pri tem se je soočil s problemom njene multiplikacije, mnoštva generacij kot tudi njihovih problemov. Glavni fokus je na mladi homoseksualni zvezi, vendar z vsakim novim likom in prizorom film odpira nova problematična polja in vprašanja. Teh ne razvije v celoti, tako da ostanejo zgolj kot pripomočki, ki pomagajo izraziti osrednjo idejo.

Ob težko pričakovanih vrhuncih festivala toliko bolj veseli predvsem dejstvo, da ob usmerjeni pozornosti javnosti žirija ni spregledala ostalih gradnikov omnibusa. Že tradicionalno so se dokumentarni filmi izkazali za zanimiv in kvaliteten del festivala, naj si gre za film o Tisnikarju, Avdiću ali Breclju, ki gotovo spada v eno izmed nepozabnih kader-sekvenc.

Nepozaben je vsekakor tudi Karpopotnik, film Matjaža Ivanišina, ki je bil na našem radiu že izpostavljen, na festivalu pa je prejel nagrado za scenarij. Film na vsebinski ravni išče sled, ki jo je pustilo potovanje Karpa Godine. Hkrati pa tudi na formalni ravni vzpostavlja neko navezavo na njegovo filmsko delo, kot so statičen pogled kamere, arhivski posnetki ... Pomembno vprašanje, ki ga film sicer implicitno zastavi, na odgovor pa bo treba še malo počakati, je, kako in zakaj neka forma in vsebina, ki je v svojem času delovala subverzivno, v današnjem času kot aluzija in medbesedilna igra izgubi svojo kritično ost.

Morda bi odgovor na to vprašanje razkril tudi, kako je s festivalom kot filmsko obliko. Zakaj se v medbesedilnosti govorov, aluzijah filmov, brezčasnosti rdeče preproge kaže zakrčena potencialnost festivala, pa tudi slovenskega filma. Naj se ve, prvi korak k svežemu poglavju festivalskega omnibusa je bil storjen.

Borov je šel na jug.