Nedvomno še pomnite hajp. Trilogija Millenium o dekletu z zmajskim tatujem, ki se je igralo z ognjem in dregnilo v osje gnezdo, je bila pred nekaj več kot desetletjem drugo najbolj prodajano knjižno delo na svetu. Seveda so nemudoma sledili po njej posneti švedski filmi, pa še ameriška predelava. Ker je bila trilogija kriminalnih romanov že dodobra izžeta, njen avtor pa mrtev, je založba, ne bodi len, našla nekega pisatelja, da je napisal še nadaljevanja, tako da o trilogiji niti ne more biti več govora.

Hajp pa za rep lovi še švedski biografski dokumentarec o avtorju prvotne trilogije Stiegu Larssonu, ne preveč domiselno naslovljen kar Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem, ki je z začetkom leta našel pot v Kinodvor. In najvidnejši avtor kriminalk v zadnjem času je bil dovolj zanimiv lik, da si svoj dokumentarec vsekakor zasluži. Larsson je umrl leta 2004, star 50 let, zaradi infarkta med vzpenjanjem po stopnicah. Romani, po katerih slovi danes, so pričeli izhajati šele leto za tem. Pisal jih je, da bi se sprostil ob svojem resničnem delu - obsesivnem raziskovanju in mapiranju skrajne desnice, ki je bila na Švedskem močno prisotna še od predvojnih let dalje.

Prav temu delu njegovega življenja se posveča dokumentarec, ki ga je posnel Henrik Georgsson. Romani so le redko omenjeni. Le sem ter tja vidimo kratek izsek iz katerega izmed po njih posnetih filmov. Večino časa pa pred kamero sedijo sodelavci, prijatelji in partnerka Stiega Larssona ter pripovedujejo o njegovem življenju in karakterju, ki je bil po njihovih besedah precej naporen. Ta najbolj nedomiseln, bolj televizijski kot filmski format »govorečih glav« prekinjajo občasni poskusi dramatizirane uprizoritve povedanega.

A ti poskusi ostajajo zgolj poskusi, daleč od tega, da bi v pripoved, ki jo kronološko premočrtno gradi film, dejansko uspeli vnesti kaj dramatičnosti. Edina stvar, ki jo nerodni, nekoliko prestrašeni očalasti bajsek, najet, da igra Stiega Larssona, pred kamero počne, je živčno kajenje cigaret in pitje kave. Višek akcije in dramatičnosti je, ko gre na sprehod, ko fotografira poštni nabiralnik ali ko enkrat celo pohrusta hamburger. V niti ne tako malo časa, ki ga ta uprizoritev Larssona preživi na platnu, ne spregovori ene same besede. Pitje kave in kajenje cigaret, naj bo še tako živčno, pa je daleč od tega, da bi uspelo pritegniti gledalčevo pozornost. Sploh ko se bolj ali manj identično ponavlja vsakih par minut.

Nekoliko bolj zanimivi so občasni arhivski posnetki neonacističnih zborovanj in demonstracij, ki jih je večinoma posnel Larsson sam. Večji del filma kronološko sledi razvoju neonacističnih gibanj, pri čemer pa dogodke in pojave, ki jih verjetno švedsko občinstvo dobro pozna, pogosto predstavi preveč na hitro in z manj razlage in konteksta, kot bi si zainteresirani gledalec z drugega konca Evrope želel. Kljub fokusu na neonacističnih grupacijah - ena izmed teh se je pod Larssonovim budnim očesom preoblikovala v stranko, ki je danes tretja najmočnejša v švedskem parlamentu - je film tako površen, da gledalcu funkcioniranje, spreminjanje in glavni akterji švedske fašistične scene niso zares predstavljeni.

Na tem področju se film vendarle trudi podati čim več informacij. A toliko bolj nenavadno je, da nam ustvarjalci prikrivajo podatke, ki so ključni za razumevanje Stiega Larssona in njegovih motivacij. Že hiter prelet Wikipedije pokaže nekaj kar zanimivih dejstev, ki jih film ne omeni niti z besedico. Življenje Stiega Larssona namreč ni bilo le tipkanje na pisalni stroj, fotkanje naci shodov in pitje kavic, kakor prikazuje film. Kot zaprisežen komunist je konec sedemdesetih let na primer odpotoval v Eritrejo, kjer je žensko gverilsko enoto Eritrejske ljudske osvobodilne fronte uril v uporabi možnarjev.

Ta zgodba v filmu sploh ni predstavljena, prav tako ni omenjeno, da je bil Larsson komunist. Namesto tega se začne in konča s poudarjanjem pomena parlamentarne demokracije in Larssona predstavlja izključno kot prvoborca zanjo. Kot nekakšnega liberalnega antifašista, ki so mu neonacisti trn v peti zgolj zato, ker ogrožajo normalno delovanje parlamenta - ne glede na to, da so se, kot pokaže film, taisti neonacisti v parlamentu prav dobro znašli.

Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem je torej film, ki mu na vseh nivojih manjka prav igrivosti in ognja. Namesto topovskega ognja v Eritreji dobimo pitje mlačne kave, namesto militantnega in ognjevitega političnega prepričanja in aktivizma Larssona predstavi tako, da bi lahko ugajal zlasti političi sredini, kar je gotovo še ena od posmrtnih krivic, ki so se pisatelju zgodile, poleg te, da sodišče ni upoštevalo njegove oporoke, ki je vse premoženje namenila Komunistični delavski ligi, česar film seveda ne omeni. A tudi na povsem formalni ravni gre za biografski dokumentarec, ki izgleda narejen za kako lokalno televizijsko postajo in ki zaradi režijsko in scenaristično neizvirne, dolgočasne in neiskrive zastavitve na filmskem platnu ne funkcionira dobro. Skratka: uro in pol dolg dokumentarni film je dolgočasnejši in manj informativen od zapisa o Larssonu na Wikipediji.