V poplavi filmskih festivalov, ki so v zadnjih dveh desetletjih prepredli Evropo, je dokaj težko najti festivale, ki imajo svojo lastno prepoznavnost in niso v programskem smislu podaljšek večjih festivalskih goliatov, kot so Berlin, Rotterdam, Benetke, Cannes ... Med te festivale z ''dušo'', če se izrazimo malo metafizično, lahko uvrstimo tudi Mednarodni filmski festival Crossing Europe v Linzu. K njegovi drugačnosti zagotovo pripomore dokaj velik in raznolik programski tim, ki vključuje tako domače kot tuje programerje-kuratorje, ki na festival pripeljejo nove in še neodkrite filme.

Letošnja dvanajsta edicija festivala se je odvila v zadnjem tednu aprila in je postregla s 160-imi filmi iz 45-ih držav. Omeniti velja, da je program še dodatno fokusiran na kinematografijo srednje in jugovzhodne Evrope, kar potrjujeta tudi tekmovalna sekcija ''local artists'' z domačimi avstrijskimi ustvarjalci in sekcija ''crossing Danube''. Ta sicer ni sekcija sama po sebi, vendar označuje filme s posebnim logotipom, ki naj bi opozoril gledalca na kulturno raznolikost držav ob toku reke Donave; od Zgornje Avstrije pa vse do Moldavije in Gruzije. Poleg tega je program razdeljen še na tekmovalni program igranega in dokumentarnega filma, na žanrsko obarvan nočni program Nightsight, evropsko panoramo in sekcijo Posvečeno, ki je bila letošnje leto z retrospektivo namenjena ukrajinskemu režiserju Sergeju Loznitsi.

Izpostaviti je potrebno še iniciativo Cinema next, ki išče in podpira mlade avtorje v Avstriji. Ta je za festival pripravila program filmov mladih avtorjev iz širše evropske regije, prav tako pa z okroglimi mizami osvetlila težave in možne rešitve, s katerimi se filmski ustvarjalci srečujejo na začetku svoje kariere.

Iz sekcije Cinema Next velja izpostaviti tudi prvenec Lukasa Valente Rinnerja, film Parabellum, ki je nastal v avstrijsko-urugvajsko-argentinski koprodukciji. Gre za dokaj nenavadno postapokaliptično zgodbo, ki izhaja iz teorije, da naj bi ob koncu majevskega koledarja nastopila tudi apokalipsa. V ta namen so bili v delti reke Parane ustanovljeni kampi, kjer se udeleženci urijo v vseh veščinah, potrebnih za preživetje te katastrofe. Film deluje zelo dvojno, saj avtor slogovno začne povsem drugače, kot konča. Iz začetnih frontalnih in statičnih kadrov, ki ustvarjajo nadrealistični odtujen svet, ki asociira na filme Yorgosa Lanthimosa, se med urjenjem in nastopom apokalipse kamera osvobodi in začne organsko slediti protagonistom v že povsem trilerski maniri. In ravno tu med prehodom, čeprav je ta komajda opazen, se izgubi nit filma in ta preobrazba in dvojnost nekako pustita gledalca nekje v deltah reke Parane.

V reki pa se izgubi tudi film Koruzni otok gruzijskega režiserja Georgea Ovashvilia. Film, ki je slavil v Trstu in v Karlovih Varih, je že ob opisu v katalogu obetal veliko. Tudi kritiki so mu bili zelo naklonjeni in bil je logična izbira. Tako kot gruzijski nominiranec za tujejezičnega oskarja Mandarine se tudi Koruzni otok ukvarja z nedavno vojno v Abhaziji med ruskimi in gruzijskimi silami. Ravno na nikogaršnji zemlji namreč reka Enguri ustvarja nanose rodovitne zemlje, ki formirajo male otočke, in lokalno prebivalstvo že po tradiciji izkoristi to darilo narave za gojenje koruze. Na tem raju med dvema ognjema spremljamo starca, ki polovico filma postavlja brunarico in njegovo vnukinjo, ki ravno na tem otoku postaja ženska. Vizualno čudovit, scenaristično pa precej patetičen film, ki spominja na igrani dokumentarec, polaga vse na čustveno in solzavo zgodbo, ki pa ob dokaj štorasti igri in predvidljivi režiji zvodeni.

Ravno nasprotno pa film ruskega velikana Andreia Konchalovskega, Poštarjeve bele noči, deluje povsem prepričljivo, čeprav so bili skoraj vsi protagonisti naturščiki, ki so zapiti igrali sami sebe. Konchalovsky, ki je kot scenarist sodeloval že s Tarkovskim in se uspešno preizkusil tudi v Hollywoodu, je zgodbo umestil na sever Rusije, na bregove jezera Kenozero. Večina ostarelih prebivalcev, ki so ostali na tem, od boga in Putina pozabljenemu koščku zemlje, je zapita od penzije do penzije in zdi se, da so ostali v času socialističnega romanticizma. Edini stik, ki ga imajo z zunanjim svetom, so retardirani resničnosti šovi na TV-ju in poštar, ki jim poleg pošte in pokojnine s svojim čolnom pripelje tudi vse ostalo, kar potrebujejo.

Film krasi čudovita fotografija in zares izjemna igra, ki vseskozi daje občutek, da gledamo dokumentarni film. Zgodba je sicer zelo ohlapna in skoncentrirana samo na poštarja, kar je nemara edina šibka točka filma. Pravzaprav se naš poštar vrti samo v svojem jezeru in peripetije so zares na nivoju senzacije v vukojebini. To pomeni, da je višek filma kraja eksistencialno nepogrešljivega motorja za čoln. Vendar je za Konchalovskega prav to drama malega človeka, in ne senzacionalno lansiranje rakete iz bližnjega vesoljskega centra, za kar se nihče ne zmeni. Velika Rusija se konča na bregovih jezer brez interesa, medtem pa sovjetska veličina ostaja v meglenem spominu opitih možganov prebivalcev teh istih bregov.

Festival se je zaključil s tradicionalno podelitvijo nagrad in zadnjim pogledom v kozarec. Nagrada za najboljši igrani film je bila razdeljena med dva filma, in sicer med Self-portrait of a Dutiful Daughter romunske režiserke Ane Lungu, ki govori o osvobajanju ženske iz spon buržoazno patriarhalne okolice, in med srbsko-makedonsko-slovensko koprodukcijo Barbari režiserja Ivana Ikića. Na dokumentarnem delu festivala je slavila dansko-srbska koprodukcija, film Flotel Europa, režiserja Vladimirja Tomića, ki se vrača v čas begunske krize v BiH in namestitve beguncev v plavajoči begunski center v Kopenhagnu. Del filmov, ki so bili prikazani na festivalu, bo zaromal tudi k nam, in sicer na festival Kino Otok, nekatere pa si lahko obetamo tudi v slovenskih kinematografih, kot na primer že prej omenjeni Poštarjeve bele noči, ki prihaja konec maja v ljubljanski Kinodvor.