Filozof med kapitalisti

Recenzija izdelka
7. 5. 2021 - 13.30
 / Kinobar

Nekega jasnega dne se je dvanajstletni Tom odpravil na sprehod v gozd. Med občudovanjem mogočnih zelenih dreves in svetlobe, ki je komaj pronicala do tal, je na kratko postal v občudovanju elegantnih sivih čapelj, ki so odletele mimo. Ko jih je že skoraj izgubil izpred oči, se je v trenutku brezbrižnosti pognal za njimi vse tja do morske obale. Na njej pa začuda ni našel gnezd sivih čapelj. Namesto tega je na obrežju našel ležati obnemoglega sivolasega gospoda na robu preživetja.

Tom neznanca reši in ga skrije pri odraslih prijateljih, ki očitno nekaj raziskujejo. Kaj točno, ostaja dolgo časa zavito v skrivnost. A očitno je, da so tudi tujca sprejeli kot znanstveni primerek in ne kot sebi enakega. Zaradi drugačnega jezika in oblek ga imajo za primitivnega, na njem opravljajo preizkuse. Še bolj pa jim gre v nos dejstvo, da je vseeno videti tako kot oni. Njihov odnos bolj kot na odnos raziskovalca do eksponata spominja na odnos voajerja do točke naslade in čudenja. Spomni nas na viktorijanske čase, ko je bilo še posebej popularno imeti v kletki katerega koli človeka, ki ni bil povprečen bel Evropejec.

Da je neznanec zares oseba in ne nek nižje razviti primat, je od vsega začetka jasno le mlademu Tomu, ki se z neznancem hitro spoprijatelji. Njemu je vseeno, da ni – tako kot vsi ostali – oblečen, kot bi prihajal s konca devetnajstega stoletja, in da prihaja od drugod. Ve, da sta oba primata, in to je edino, kar je zanj važno. Dovolj mu je že to, da je dobil novega prijatelja. Po tem vidimo, da je bil animirani film v prvi vrsti namenjen mladostnikom, saj po navadi le v filmih s takšno ciljno skupino otroški protagonisti rešujejo probleme oziroma se vedejo bolj odraslo kot odrasli sami. Zunaj fikcije te moči po navadi nimajo.

Čeprav se na prvi kolut zdi, da so protagonisti stilizirani ljudje z velikim čelom in šimpanzolikimi ustnicami, se nazadnje izkaže, da je risanka Prinčevo potovanje, ki jo je na Kinodvorov splet pripeljala Animateka, resnično zgodba o opicah in ne o ljudeh. Pravzaprav o oblečenih opicah, ki razmišljajo, govorijo in se oblačijo kot ljudje. A samo dejstvo, da živijo v zapuščenih in z rastlinami preraslih hišah, da slutiti, da gre morda za neko oddaljeno prihodnost, v kateri so človeška mesta zasedle opice. Ljudje pa so očitno nekje na poti izgubili boj, ki so ga bíli proti materi Zemlji.

Namesto da bi se opice od svojih predhodnikov česa naučile, nam animacija sugerira, da le ponavljajo napake. Da so enake ljudem, oziroma da torej velja tudi obratno – da smo mi še vedno enaki opicam, predvsem po odnosu do narave in prišlekov. To sta dve temi, ki sta v zadnjem času še posebej pereči in ki nas lahko, če bomo ohranjali iste vzorce obnašanja, pripeljeta do te distopične prihodnosti. Animacija je torej subtilno ekološko-socialno svarilo pred pogubo.

Z obnašanjem opic do tujca in do narave nam Prinčevo potovanje prikaže banalne razloge za sovraštvo, ki temeljijo na nerazumevanju oziroma nepoznavanju drugačnega, drugega. Opice imajo svoj prav, ki se ga trdno oklepajo in ga dogmatsko razlagajo. Ni jim mar, da se tujec hitro uči novega jezika, da je njegov govor artikuliran, da so njegove obleke iz finejših materialov, kot so jih sposobne narediti same, ali da jim razlaga poezijo in filozofijo kot dva trdna stebra, na katerih stoji miroljubna kultura, iz katere prihaja. Ker je tujec, ga je treba uničiti, saj je gotovo nevaren že zato, ker je tujec. Če ve kaj več kot mi, pa je tako ali tako grožnja. Seveda ne mislijo vse opice tako, a kot po navadi so strpni, solidarni in tolerantni v manjšini.

Opice, ki se imajo za civilizirane, se v resnici obnašajo kot prave afne. Verjetno je zato njihov svet poln sivin in verjetno zato v njem skoraj ne zasledimo živih barv. Povsem drugače je, ko se princ spominja svoje dežele ali ko se s fantom nazadnje odpravita v varno naročje narave, kjer se spet razmahne barvna paleta. Težko je skozi rožnata očala prikazati totalni kapitalistični svet, kjer se ljudje-opice na ulici med seboj sploh ne pogovarjajo, kjer zaklepajo težka kovinska vrata, čeprav nihče ne krade, in kjer jim oblastniki vladajo z vzbujanjem strahu. V mestu, ki ga princ imenuje za najlepše mesto, kar jih je videl, namreč obstajata le dve poti: kuća–posao, posao–kuća.

V sivem kapitalističnem opičjem mestu poseben položaj zavzema še strah. Ustvarjalci risanke ga materializirajo celo do te mere, da je edini zabaviščni park v bližini glavnega mesta imenovan Festival strahu. V njem ne boste našli zabave, ampak strah. Oblastniki so ga postavili zato, da bi lahko s prestrašenimi meščani lažje manipulirali. Strah je namreč močnejši od ljubezni, kot lahko vidimo tudi pri »opičji vladi« v Sloveniji.

Strah pa ni utemeljen na dejanskem strahu za preživetje ali čem podobnem. Resnično je samo orodje manipulacije, šov. Vzbujanje večvrednosti, ki jo same sebi pripisujejo vrhovne opice, namreč ni dovolj. Za ohranitev svojih visokih položajev pač potrebujejo sledilce in ti jim morajo verjeti. Ker nimajo pravega sovražnika, so si ga torej izmislile. Tudi naravo so označile za grozečo in jo poskušajo iz svojih mest izganjati. A kot se izkaže, v tej zaslepljenosti ne živijo vsi, saj se je del opic odločil za preživetje v naravi oziroma za življenje skupaj z naravo, za kar vodje meščanov razlagajo, da ni mogoče.

Neposredna pripoved Prinčevo potovanje mladim torej razlaga svet skozi oči prišleka. V želji po zbujanju empatije do soljudi in do narave pa ne ostane v krču. Najde tudi rešitev, ki je trajnostna in, če želite, odrastna. Ob zavedanju, da vsako leto porabimo za Zemljo in pol njenih resursov ali še več, je pač treba razmisliti o alternativah. Platforma Odrasti oziroma načina življenja z Zemljo in ne le na njej se tako tudi v risanki izkaže za modro odločitev. Pri tem se celo njeni privrženci ne zdijo kot kakšni smrdeči hipiji, ampak kot pravi modreci, tisti, ki res vedo. Tisti, ki jim je vredno slediti. 

Prinčevo potovanje je – pod črto – naravovarstveno-družbeni aktivistični poziv k drugačnemu vedenju do sveta okoli sebe. A to agendo izrazi zelo premišljeno, skoraj neočitno. Zato je ogled še toliko primernejši za vse tiste, ki jim je vseeno za naravo samo zato, ker je Gretin nastop »preveč agresiven«. Morda jim bo zdaj končno kapnilo, za kaj v resnici gre.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.