FSF ali filmi za privatno rabo?

FSF ali filmi za privatno rabo?

Recenzija dogodka
27. 9. 2019 - 13.00
 / Kinobar

V nedeljo se je zaključil 22. Festival slovenskega filma, kar smo lahko letos celo spremljali prek televizijskega prenosa na prvem programu Televizije Slovenija, kar je gotovo pohvale vredna noviteta, a o podrobnostih zaključka malce kasneje.  Začnimo analizo na začetku, torej z otvoritveno slovesnostjo. Že prvi dan festivala smo lahko opazili, da tudi tokrat ni bilo festivalskega trailerja, kot smo ga navajeni pri drugih večjih domačih in tujih festivalih. Nenazadnje tudi izdelava trailerja omogoča direktno podporo ali možnost učenja domačim filmskim ustvarjalcem, katerim je festival po besedah direktorice Jelke Stergel namenjen. Na tiskovni konferenci nam je namreč povedala, da sta prvotna namena festivala strokovno druženje in predstavitev slovenskih filmov medijem in stroki ter širši javnosti. Prav slednja pa iz tega nabora pogosto izpade.

Letošnje leto je namreč bilo zaznamovano tudi z izgubo letnega kina Avditorija Portorož kot prostora za projekcije. Govorimo o verjetno največjem slovenskem prostoru, ki omogoča predvajanje filmov v Sloveniji, in prostoru, kjer so se projekcije odvijale še lani. Namesto da bi spodbujali širjenje slovenskega filma med čim več ljudi in s tem avditorij spodbudili, naj obnovi letni kino, če je res v tako slabem stanju, so se odločili projekcije pač prestaviti drugam. Polna usta hvale o čez 600 akreditiranih gostih tako ne morejo mimo čudenja o tem, kam so jih mislili spraviti, če bi se vsi prikazali na otvoritveni ali zaključni slovesnosti, ki se je letos zgodila v notranji dvorani avditorija. Glede na to, da je bil zaključek v nedeljo, tega morda ni bilo pričakovati, na žalost pa je nekaj ljudi že v torek ostalo pred vrati polne dvorane. Prenos prek Facebooka live je kar slaba tolažba. Otvoritveni scenaristično sicer luknjičav film Metoda Pevca Jaz sem Frenk je bil prav tako predvajan samo enkrat, in to po otvoritvi. Saj ne, da bi njegov ogled blazno spodbujali, ampak bi bilo dobro, da si mnenje o tem lahko ustvari čim več gledalcev.

Ker vsi filmi ne gredo v distribucijo in so še takrat ponavadi omejeni na večja mesta po Sloveniji, bi se bilo smiselno vprašati, kako slovenski film res narediti dostopen gledalcem, in ne le tistim, ki so pri filmu sodelovali. Sploh ko govorimo o necelovečernih filmih. V Kinu Komuna smo sicer cel teden lahko gledali zmagovalne filme, vendar Mariborčanom, Jeseničanom ali Novomeščanom to ne pomaga prav veliko. Povrh vsega je na mestu tudi vprašanje, ali ni smiselno prestaviti festivala v kakšno drugo mesto, kjer je kapaciteta sedežev večja, če letni kino ni več na voljo? Nenazadnje so festival enkrat že prestavili iz Celja v Portorož, ki iz leta v leto postaja vedno bolj nedostopen povprečnemu in s tem tudi filmarskemu žepu. Bi bila dostopnost ogleda filmov splošni javnosti in s tem tudi prenočišča v času festivala lažja, če bi bil festival situiran na primer v Mariboru?

Kakorkoli, vrnimo se še malo k otvoritvi, za katero je škoda, da ni bila zaključek festivala, saj bi slovenskemu filmu s televizijskim prenosom naredila več koristi. Voditelj Jure Longyka je otvoritev hudomušno popestril tudi s foto materialom in z dodanimi zgodbicami pokazal veliko več pestrosti, sproščenosti in domiselnosti v izvedbi, kot so to na zaključni slovesnosti storili igralci iz lanskega zmagovalnega filma Posledice. Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun so bili na odru togi, predvideni komični vložki pa so izpadli prisiljeno. Sproščenosti in improvizacije je bilo ravno toliko kot med kakšnim večernim dnevnikom komercialnih televizij. Videti ni bilo nobene svežine, ampak je namesto tega iz njih vela akademskost. Navsezadnje bi tistih nekaj začetnih minut Zemljičevega petja ob začetku prenosa veliko raje zapolnili s tem, da bi nagrado Art kino mreže Slovenije podelili pred očmi celotne Slovenije. Matej, vsem igralcem petje pač ni usojeno.

Otvoritvena slovesnost je letos postregla tudi z rahlo pikrim in pogumnim govorom direktorice Slovenskega filmskega centra Nataše Bučar, ki se v prejšnjih letih tematike financiranja ni dotikala v tolikšni meri. Po naštevanju dosežkov preteklega leta je izpostavila novembra lani na Odboru za kulturo in kasneje še na vladi potrjen dvig sredstev, namenjenih filmu, na 11 milijonov. Kljub temu, da SFC zdaj posluje z največ financami v zadnjih desetih letih, to še vedno pomeni polovico manj od obljubljenih 11 milijonov, kar je po besedah Bučar rezultiralo v tem, da so letos podprli le šest filmov. Slovenija se redno uvršča med zadnje tri države v Evropi po višini financiranja filma. 11 milijonov je ponekod proračun za produkcijo enega samega filma, zato smo lahko veseli, da so bili nekateri letos videni filmi pred FSF-jem še na prominentnejših festivalih v Karlovih Varih in Torontu. Politiki so s tem še enkrat potrdili svojo veljavo. Kultura je njihov paradni konj. V trenutku, ko zapustijo soj žarometov in bliskavic, pa nanjo pozabijo.

Na Festivalu slovenskega filma so letos tudi ponovno pozabili, da bi se ljudje po projekcijah radi nekje družili. Lastnik lokala v Avditoriju je letos pohvale vredno pustil vrata odprta, dokler je pač bilo tam kaj ljudi, saj so bili koncerti in druženje v Monfortu spet slabo obiskani. Eden od razlogov je gotovo ta, da so se koncerti začeli med potekom zadnje projekcije. Drugi je verjetno ta, da razen slučajno na EMI, če se nam je takrat slučajno zataknil TV daljinec, nihče ni hotel videti Lumberjackov v živo. Kaj šele slišati. V četrtek so sicer nastopili Matter, ki pa so prav tako imeli komaj nekaj 5 navdušencev pred odrom. Kdo bi namreč sploh hodil do Monforta, če se tam vse zaključi ob pol dveh, torej slabo do dobro uro po tem, ko se zaključi filmski program v Avditoriju? Problem sicer izpostavlja širšo družbeno problematiko večerne zabave na obali, ki je v Portorožu z izjemo enega kluba praktično nična. 

Je pa treba Monfort vseeno pohvaliti, ko govorimo o filmskem programu. Letos so bolje preuredili prostor za projekcije v starem skladišču soli. Škoda le, da so tja notri napeljali tudi megalomansko klimatsko napravo, ki je bila dobesedno grožnja zdravju obiskovalcev. Med filmi smo lahko pred očmi namesto zgodb opazovali vrtinčenje lastnih dolgih las.

Dotaknimo se na hitro še zaključne prireditve, ker je podeljevanje nagrad zaradi TV prenosa potekalo skoraj malo prehitro. Nekatere nagrade so tako izpadle povsem nepomembne, saj so jih le na hitro prebrali. Glede na lanski fiasko istega režiserja smo pravzaprav lahko še veseli, da je - verjetno zavoljo zahtev RTV Slovenije - potekalo hitreje, z le nekaj manjšimi napakami. Vseeno se sprašujemo, zakaj je dobil priložnost režiranja zaključne podelitve spet Nejc Levstik, isti režiser, ki je lani tako grdo, oprostite izrazu, zajebal vse?

Hitrost podelitve je vplivala tudi na to, da se tehniško-izvedbeni nagrajenci niso imeli niti časa niti priložnosti nikomur zahvaliti. Matej Zemljič si kot voditelj verjetno tudi ne bi smel privoščiti govoriti o tistih nagradah, ki smo jih, citiramo, “res čakali”, konec citata, ko je govoril o vesni za režiserje in najboljši film ter podobno. Kot igralec bi se moral zavedati, da so vse ostale nagrade prav tako pomembne, sploh glede na to, da bodo mediji že tako ali tako izpostavljali samo tistih nekaj nazadnje podeljenih.

Da je absolutni zmagovalec Festivala slovenskega filma s kar 11 vesnami postal film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nesporno odličen prvenec Gregorja Božiča, verjetno že veste. Malo manj pa je verjetno, da veste, da je prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo postal neodvisni filmski avtor Andrej Zdravič, ki je med govorom na otvoritvi pozval tudi k izogibanju poveličevanja nasilja. Zatorej ne jemljite zapisanega prispevka preveč agresivno. Recimo mu: pomoč pri prostoru za izboljšave.

(Foto: Matjaž Rušt/Katja Goljat, Festival slovenskega filma)

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness