Gos, ki je skorajda labod postala

Žlahtna je ta komedija slovenska. No, vsekakor večglasna izjava. Ampak če jo umestimo v kontekst označevalca »slovenski film«, ki ga za začetek vzemimo kot enciklopedično geslo, ki se sicer nezapisano, pa vendar neizbežno pojavlja tako v zavesti njegovih ustvarjalcev kot prejemnikov na drugi strani – od domače publike, kritike in očitno do samih filmarjev - je najnovejši film slovenskega žanrskega kameleona Jana Cvitkoviča Šiška Deluxe spodoben primerek le-te.

Cvitkovič se po izletu v artistične vode, kjer se je poskušal v povsem abstraktni filmski govorici in potoval po arhetipskih pokrajinah človeka v filmu Arheo iz 2011, vrne nazaj, na bolj gostobesedna tla ljubljanskega, še bolj natančno, šišenskega vsakdana. Da so se trije liki Cvitkoviču prikazali v temini Viba studia med delom za zvok na filmu Arheo, morda pove nekaj o tišini le-tega in besedni kupi drugega. Naključje ali usoda, to je vprašanje umetniškega navdiha.

Vrnimo se torej nazaj k tej urbani komediji in njenemu skorajda resničnemu, kot se glasi reklamni filmski podnapis, šišenskemu vsakdanu. Trije prijatelji srednjih let – wertherjansko melanholičen brezdelni »domosed« hotela mama Mile (Marko Miladinović), nekdanji skinhead, skorajda ozdravljen alkoholik in neuspešen družinski oče in mož Fedr (Žiga Födransperg) ter osiroteli ljubeznivi sanjač Zekir (David Furlan) dobijo nekega lepega šišenskega popoldneva genialno idejo – odprimo picerijo!

Ljubitelji lokalnega Uniona, ki se sicer preživljajo z malimi denarci, ki jim ga prinaša domači zeleni nasad, ki ga skrbno zaliva mama Olga (tradicionalno vloga pripada sicer odlični Marijani Brecelj), se projekta lotijo bolj z otroško naivnostjo kot s treznim razmislekom. Vonj sveže pečenih pic kmalu privabi lokalnega mafijca Saleta (Aleksandar Rusić), ki ga trije mušketirji sprejmejo z donkihotovskim pozdravom in se ga rešijo z deus ex-machina scenarističnim obratom. Cvitkovič v filmu namesto klasične linearno-trikotniške pripovedne strukture razvije dolgo verigo kratkih skečev, ki bi lahko stali vsak posebej kot posamezna kratkometražna serija z vmesnimi bollywoodskimi vložki plešoče Celovške. Po kar nekaj pregledanih členov te verige poda naslednji potisk zgodbi odločitev, da je nekaj končno treba storiti – gledalec bi rekel tako zaradi blagostanja samega filma kot tudi usode same picerije.

Tako iz ozadja kot krizni menedžer izstopi glas cestne modrosti klošarke Jane (Jana Prepeluh). Treba je ponuditi nekaj posebnega in drugačnega – šišenski pici je treba dodati tisti deluxe, ki jo bo dvignil iz množice čičobarov in kot plevel razpasenih lokalov s hitro hrano. Deluxe edition tako ustreže še tako izbirčnemu petičnežu. In priznajmo si, prizor z labodom, ki je v resnici gos, na pici v trikolesniku s Fedrom pošteno zadovolji brbončice in preizkusi vzdržljivost trebušnih mišic še tistih najbolj snobovsko prefinjenih cinefilov.

Ko se že skorajda zdi, da se bo filmski večer iztekel presenetljivo prijetno glede na zloveščo oznako slovenskega filma, pride do izraza tisti »skorajda«. Če smo navdušeno skorajda zaploskali Cvitkoviču, da je našel okus kultnih češnjic na torti slovenskega filma devetdesetih in dvatisočih – Burgerjev V leru (1999) ali Hočevarjev Jebiga (2001), smo na koncu namesto sladke češnje dobili bolj kiselkasto višnjo.

Zgodi se namreč trenutek, ko film postane tisto, kar se arhetipsko opisuje pod v začetku omenjenim označevalcem »slovenski film«. Kljub na intervjujih izrečenem Cvitkovičevem »ne« socialnemu kontekstu, mu uspe v zadnjih dvajsetih in nekaj minutah vplesti ne samo enega, temveč skorajda vse možne bolj kot ne skrajne socialne kontekste. Od pedofilije, alkoholizma, odsotnega očeta, vojnih travm z razpadom Jugoslavije na čelu, homoseksualnosti in samomora. Vse te situacije se odvijejo kot stranske epizode siraste rdeče niti filma, vendar jih je toliko, da povsem nepotrebno bremenijo rahlo testo filmske podlage. Ta, povrhu vsega, kot mnogo slovenskih filmov najde del srečnega konca pri morju, kar zadnje epizode skorajda spremeni v film ceste. Le da trije mušketirji, za razliko od brezciljnega tavanja običajnih protagonistov tega žanra, uspešno najdejo svoj srečen konec, skorajda s tistim glasom, ki v pravljicah zaključi »in živeli so srečno do konca svojih dni«.

Šiška Deluxe, h kateremu se kot aperitiv prileže kratki reklamni film režiserja in scenrista Iztoka Lovrića 400 letnih časov (2013), v katerem eno od vlog odigra tudi Cvitković, bo tako kot vse luštne in home made stvari doživel uspeh - tako v Šiški kot za Bežigradom. Za Cvitkoviča pa se zdi, da z dizzyjevskim zajebantskim in svobodnim nasmehom preigrava svoje občinstvo, ko spretno prehaja od čistega arthousa z Arheom, neorealističnih izletov s filmom Kruh in mleko (2001), črno-in-komičnih zapletov tipa Odgrobadogroba (2005) do nežnih ljubezenskih odlitkov, kakršen je njegov letošnji kratki zmagovalec 18. FSF-ja, Na strehi sveta. Z obremenjujočo in preslano paradižnikovo omako »slovenski film« na pici četrtega celovečernega trenutka deluje Cvitkovičev Šiška Deluxe na koncu kot njegov osrednji skeč z labodom, ki je v resnici gos. Dobra fora, ampak gos je samo skorajda labod.

Šiška Deluxe:

https://www.youtube.com/watch?v=Vi4QSYMnJus

In aperitif: 400 letnih časov (Iztok Lovrić, 2013):

https://www.youtube.com/watch?v=sCjWjtiyq_Y