Islandija je znana po izredno aktivnem nadnaravnem in čudežnem življu. Vendar ima poleg trolov, škratov in aurore borealis še nekaj čudežev na zalogi. Eden je ta, da je ribič preživel brodolom, tako da je šest ur plaval v ledeno mrzli vodi in nato še prehodil vulkansko polje lave. Drugi pa se je zgodil islandski ekonomiji. In o obeh, kot pravi islandski režiser Baltasar Kormakur, govori njegov film Globina.

Bilo je čisto navadno jutro. Ledeno mrzlo. Prezgodnje. In zavito v temo, ki se na golem in vihravem severu sveta še posebej dolgo rezko zažira v dan. Majhna ribiška vasica na Vestmanskih otokih ob južni obali Islandije se je prebujala. Možje so se vkrcali na staro, razmajano barkačo, zbijali šale in v oblakih cigaretnega dima ter kave počasi odpluli v temno sivo obzorje, ki je divje goltalo belino razpenjenih valov.

Denar na Islandiji ni nikoli rasel na drevesih, ampak je plaval v morju. Treba ga je bilo dobesedno ujeti. Islandski možje so se za golo preživetje že stoletja podajali v ocean. Zato je osrednja prispodoba metafore, ki se v islandščini uporablja za opis ekonomskega stanja – ladja. Ta lahko plove naravnost, lahko skrene s poti v stran. Včasih pa ladje tudi potonejo.

11. marca 1984 v poznih večernih urah, medtem ko se je na nacionalnem programu vrtel dokumentarec o valčku, se je v tričetrtinskem taktu ribiška ladja s petimi člani posadke z mrežo zataknila, prevrnila in potonila. Tako je tudi islandska ekonomska ladja, če oživimo metaforo, potonila, medtem ko so nad Wall Streetom še lebdeli že absurdno napihnjeni rožnati mehurčki blaginje in sreče. Opozorilni signali z daljnega severa pa so bili v jeseni 2008 še predaleč od oči preostalega sveta.

Reševalna akcija svetovnih bank in skladov je prišla prepozno. Tudi ribiči na nesrečni barki je niso dočakali. Trem možem je sicer uspelo izplavati, dva pa sta zaradi izrednih razmer – temperatura morja 5 stopinj, zraka pa minus 2 - utonila. Tretji mož, takrat 22-letni Gulli, je skoraj šest ur plaval, da je dosegel kopno in čez vulkansko polje bosih nog dosegel domačo vas. Uspelo mu je, kar je – če ne psihično, pa vsaj fiziološko-biološko - označeno kot nemogoče.

Debelušni, kodrasto povsem nešportni Gulli, ki ga igra Olaf Darri Olafsson, z razlogom imenovani človek-tjulenj, je postal narodni junak. Kako mu je uspelo premagati naravo, pa je sicer ostala znanstvena skrivnost. Zgodil se je, kot pravijo mnogi, čudež.

Tako kot v Gulliju, je vikinška kri v vetru utrjenih Islandcih vrela silovito. Iz anti-junakov, grešnih kozlov svetovne ekonomije, je iztisnila junake. Zapisala nov mit, ki se pojavlja še danes kot ena osnovnih referenc, na katere se sklicujejo ekonomsko-socialni revolucionarji po vsem svetu. Islandcem je uspelo nemogoče. Tri leta so preplavali v severno ledenem morju sovražnosti, bosih nog preplazili polja kapitalistične lave in preživeli. Odprtih ust za sabo pustili te in one ekonomske strokovnjake, ki še vedno iščejo natančne znanstvene razlage za preživetje islandskega potopa v globino. Spet drugi pa rečejo, da kot čudež tega drugače ne moremo poimenovati.

In čudeži so seveda idealna baza za ustvarjanje filmskih nadstavb. Posledično je tudi islandski dobil svojo. Zato je film Globina postal pravi nacionalni hit in pobral skoraj vse domače nagrade, tuje kritike pa pustil, predvsem ob zgodbi, odprtih ust. Na slovenska platna, ki islandske kinematografije praktično ne gostijo, prihaja film skoraj leto in pol po premieri. Zato predstavitveni intermezzo.

Režiser Baltasar Kormakur je v islandskem filmu nekako to, kar so za glasbo Björk in Sigur Rós ali pa gejzirji in islandski konji za turizem. Kormakur se sicer stalno giblje na tankem robu med dobesedno hollywoodsko komercialo, npr. v uspešnem kriminalnem trilerju Tihotapci z Markom Wahlbergom, in neodvisno produkcijo, ki jo, spet dobesedno, ustvarja na domačih tleh. V Globini se vrača nazaj h grobi, temno-sivi atmosferi svojih zgodnjih in na sploh islandskih filmov, kot npr. v letu 2000 na Liffu predvajani Reykyavik št. 101 ali pa, pri nas nevidena, Jar City in The Sea.

Filmski žanr katastrofe, kjer se bo Kormakur gibal tudi s svojim naslednjim hollywoodsko podprtim projektom alpinistične tragedije z naslovom Everest, idealno sede v današnje apokaliptično ali že postapokaliptično obdobje. V obdobjih zmedenosti in depresije film katastrofe dviguje samozavest, ker podobno kot grozljivke, uteleša in sooča človeka z ekstremnimi situacijami oz. iz nemogočega ustvari mogoče.

Globino lahko označimo kot sicer izrazitega predstavnika tega žanra, vendar gre za primerek malce drugačne vrste, bližje dokudramam v slogu Wernerja Herzoga. Naturalistična fotografija, brez mišičastih superjunakov in odvečne akcije, fantastični prizori islandske narave. Ta je posneta v naravnost gverilski tehniki in postavi gledalca iz oči v oči z osrednjim vprašanjem žanra, ki se ponavadi skriva za plastično maso posebnih učinkov in spektakla. V mislih imamo seveda večno tragično vprašanje človeka v boju z naravo.

V ospredju Globine, ki se razvija kot nekakšna drama v treh dejanjih, je mali človek. Ekspozicija predstavi situacijo – življenje v ribiški vasi, zaplet z mrežo in vrh z brodolomom predstavlja katastrofo, ki se v slogu deus ex machina – čudežno preživetje - razrahlja in trči nazaj v banalnost vsakdana.

Ribič Gulli je junak. Kar si sicer nikoli ni želel postati. Zato se tudi ne obnaša kot junak. Ne ženejo ga nikakršni visoki in abstraktni cilji. Prijatelji, ki umrejo, to naredijo tiho in preprosto – obnemorejo in zaspijo. Prav tako Gullijeva žalost in strah nista patetično vpijoča, ampak brez besed. Tihi zamahi in vdihi med valovi. Nad glavo galeb, v glavi pa povsem vsakdanje skrbi – plačati kredit za motor, da ne bodo komu po njegovi smrti ostali dolgovi, nahraniti prijateljevega psa in potolažiti ženo drugega, da mož ni umrl grozne smrti.

Da je pred veličino narave človek vedno le majhna lutka v njenih rokah in da je zato včasih zares treba spoštljivo skloniti glavo in se za preživetje umakniti, je izkušnja, ki jo Gulli ter skozi njegov lik Islandci podoživljajo vedno znova. To je pokazano skozi Gullijeve spomine na izbruh vulkana, ki je l. 1973 prebivalce njegove vasi prisilil k umiku.

Narava v filmu tako ni utelešenje sovražne sile, ki jo je treba s silo ali zvijačo premagati. Narava v filmu tudi ni estetsko ozadje ali kulisa, na kateri bi se manifestirala junaška veličina preživelega človeka – zmagovalca. Človek se stalno bori za preživetje, tudi proti naravi, vendar se spoštljivo zaveda njene premoči.

Medtem ko se gromozanski valovi grozeče drobijo ob klife, je Gulli majhen in krhek, navaden človek. In tega se zaveda - kot pravi, imel je pač srečo. In prav zaradi predstavljene pozicije narave in človeka, bi film lahko opredelili kot enega boljših predstavnikov lastnega žanra. Gulli je res postal nacionalni heroj, vendar s slavo v razsežnosti islandskega otočja ni imel kaj početi. Zato se je enostavno vrnil na eno izmed mnogih bark v domačem zalivu, kjer je verjetno še danes.