Še na odprtem odru smo nekega poletnega večera na neudobnih plastičnih stolih gledali dokumentarni film Povedni sedanjik. Film je režiserka Zhu Shengzhe zmontirala iz spletnih pretočnih posnetkov. Na Kitajskem uporablja platforme za pretok videa okrog petsto milijonov ljudi. Tako kot na Zahodu tudi tam ljudje na spletu iščejo slavo in denar, toda režiserka se na takšne podjetne zabavljače ni ozirala, izbirala je delavce, pozabljene, pohabljene in odtujene.

Nekateri gorijo od ambicije. Tragični delavec poskuša s silo domislice prebiti molk svojega ekrana. Neki kmet z motiko prestavlja grič. Oči mu vizionarsko žarijo od nemogočega. Cinični mladenič slabo poje, še slabše pleše ‒ prodaja svojo usmiljenja vredno parodijo. Šivilja se v tovarni skrivaj spogleduje z občinstvom – pa ne ker bi se hotela, ampak ker je to edini način, ki ji ga pušča občestvo, da se prebije do njega. Film je tragičen, dolg, črno-bel. Sestavljajo ga naključni in nenamerni avtoportreti, monologi, izsevani v hrup spletnega etra, ki jih je režiserka ujela, preden so izginili v pozabo.

Nekateri gorijo od ambicije. Drugi so hrbtna stran, skrita resnica spletnega zabavljaštva. Slepilna sredstva, ki blažijo ost časa in prikrivajo nelagodja, uporabijo ti čudaki in spački, da zdravijo svojo molčečo samoto. Postavljajo se na ogled, da jim posmeh in usmiljenje odpreta pot do ušes in src. Pohabljeni, ožgani delavec s cigareto v roki, tridesetletni otrok in breznogi, brezroki prosjak odgovarjajo na vedno ista vprašanja. Škodoželjna radovednost srečnejših je cena, ki jo morajo plačati, da se prebijejo iz svoje osame. Skozi razpoke v slepilih spleta poganja občutljivo hrepenenje njihovih duš. Sem ter tja uspejo s čustvom in nazorom kot s klinom razširiti razpoko svoje osame, da lahko spregovorijo o svojih življenjih.

Peščica usod zastopa v filmu petstomilijonsko kapljo v morju molčečih kitajskih življenj in njihovih prizadevanj. Ne da so nastopi, ki jih gledamo, nepotvorjeni – tisto, česar ni mogoče potvoriti, je prizadevanje, da bi se za trenutek iztrgali iz svojega vsakdana, ki pa ostaja zmagovit. Maske vsakdana so, ti ljudje. Nadevajo si jih, da bi se iztrgali svojemu položaju, za njimi pa vidimo nepreštevno in brezoblično mnoštvo človeških usod, ki v tem trenutku z nami delijo tanko plast časa – gorijo v praznino. Telim je naključje dalo spregovoriti in malce odmevajo.

»Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja.«

Življenje molči, moramo skleniti, ko gledamo ta film. Toliko energije se vsak dan odtuji delavcu ali izobčencu sredi pustinje kitajskega podeželja – hrepeneče energije, ki jo sam poskuša prekriti s plastjo svetlečih prividov. Življenju pa se hoče le izraza – a je edini način, da ga dobi, uslužni monolog z molčečo maso.

»Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem.

Kar je bilo – bo spet, kar se je zgodilo – se bo spet zgodilo,

nič ni novega pod soncem.«