Da je Kino otok mednarodni festival, je bilo mogoče ugotoviti že pred filmskimi projekcijami. Zaradi obilice tujih obiskovalcev so organizatorji pogovore z ustvarjalci in »botri« filma prevajali tako v slovenščino kot tudi v angleščino. Tudi izbor filmov je bil pester in je zajemal široko področje filma tretjega sveta, kot tudi evropskega in slovenskega filma.

Ne enem izmed vrhuncev letošnjega festivala, na sobotni projekciji filma Cezar mora umreti, je bilo v zraku čutiti napetost. Nekaj je je bilo zagotovo tudi zaradi morebitnega dežja, ki bi odprt Manziolijev trg spremenil v nič kaj prijetno prizorišče. Skoraj do zadnjega napolnjeno prizorišče je z nestrpnostjo pričakovalo film, o katerem je večina vedela le to, da so ga zaigrali zaporniki strogo varovanega italijanskega zapora in da gre za uprizoritev Shakespearjevega Cezarja. To smo sicer izvedeli tudi v slabo uro dolgi predstavitvi filma, ki je bila preveč razvlečena tudi zaradi nerodnega prevajanja in bi lahko strnjeno sporočilo posredovala v dosti krajšem času. A vendar se publika ni pustila zmesti, koncentracijo je bilo vredno prihraniti za izvrsten, družbenokritično naravnan film.

Brata Taviani sta po polletnem snemanju v zaporu Rebibbia ustvarila pravo mojstrovino. Prikazala sta nam državo v državi, republiko, kjer so v očeh zunanjega sveta vsi pokvarjenci, deviantneži in so proti državi oz. proti družbi že kovali zarote ali pa nasprotno – delovali kot avtokrati ali tirani. Izbira skoraj ne bi mogla biti boljša, saj se zaporniki drami v sklopu njihovega »gledališkega krožka« povsem prepustijo, mi pa lahko spremljamo nastajanje umetniškega dela, ki ga prežemata velika iskrenost in zagnanost igralcev, tudi zato, ker v tem iščejo odrešitev. Monotonost svojega vsakdanjika, zaprtega med štiri stene, imajo možnost prekiniti z vživljanjem v karakterje, ki jim še zdaleč niso tuji. Skozi film lahko spremljamo gorečo željo in strast, ki nam jo v dveh zgodbah posredujeta brata Taviani. Prva zgodba je nastajanje gledališke predstave, ki nam pred oči postavi prizore iz Cezarja, stopnjujoče se v dodelanosti, kot je nastajala sama predstava. Druga zgodba pa je njihova zgodba o življenju v strogo avtoritativni in institucionalizirani obliki kaznovalne izkušnje. Dobro izpostavi samo naravo kazni, kot tudi obžalovanja in konfrontiranja s težkimi življenjskimi odločitvami, ki so bile sprejete v preteklosti in katerih pravni ekvivalent ti ljudje plačujejo še danes. Vse to se odlično poda k Shakespearjevi zgodbi, ki na podoben način predstavi avtokrata in tirana, ki z življenjem plača ceno lastnih dejanj. Zelo simbolično se obe deli dogajata v istem kraju, Rimu, lahko pa bi rekli, da tudi v podobnih okoliščinah, saj je sedaj še na najbolj šibkih temeljih legitimnost oblasti, predvsem v Italiji, kjer je nedolgo nazaj strmoglavil Berlusconi.

Zapor Rebibbia je bil zgrajen v sedemdesetih in stoji na severu Rima v istoimenski četrti. Koncept zapora je zasnovan tako, da zapornikom ponuja določene aktivnosti, skozi katere lažje preživljajo kazen, hkrati pa se resocializirajo, pri čemer je lahko umetnost še kako koristna. V zaporu tako deluje več delavnic na področju kulture in izobraževanja. Zapor je znan tudi po izdelovanju majic Made in Jail, ki jih nato zunaj zapora prodajajo zaporniki. Leta 2008 pa je bil Rebibbia celo prizorišče snemanja oddaje Rock v Rebibbiji, ki je bila predvajana na MTV-ju, kasneje pa tudi prizorišče več koncertov.

Režiserja sta tako lahko dobila dovolj velik dostop, da sta zajela intimnost razmerij za obzidjem in uprizorila nastajanje izvirnega dela v aktualnem okolju in času ter z igralci, ki so bili nalogi resnično predani. Veliko pove izjava enega izmed njih: »Vse odkar sem odkril umetnost, je ta celica resnično postala zapor.«

Poleg novejših filmskih poslastic pa so nam na Kino otoku postregli tudi s kakšno starejšo filmsko projekcijo. Poleg Sedmine slovenskega režiserja Matjaža Klopčiča je bil iz šestdesetih tudi film Playtime režiserja Jacquesa Tatija.

Gre za nadrealistično, satirično francosko komedijo, ki s situacijskim in vizualno subtilnim humorjem prikaže začetke potrošniške družbe v Franciji. G. Hulot, ki ga igra sam Tati, je namenjen na poslovni sestanek, vendar se v kaotični postmodernistični zgradbi izgubi in tako naplete oziroma se zaplete v povsem novo zgodbo. Liki so zelo dobro dodelani tudi zaradi poudarka na pantomimi in dobro izdelanih kadrov in zato postavljeni v ospredje filma. S kančkom situacijskega humorja in skoraj brez dialoga je celotna stvar prepuščena gledalcu, ki lahko uživa v majhnih podrobnostih filma. A pri tem ne smemo pozabiti na družbenokritično noto tega filma, ki je postavljen v same začetke sodobnega potrošniškega in finančnega kapitalizma in kot tak tudi kritika postmodernizma ter meščanske družbe v Franciji.

Hulot po mestu kolovrati z gručo ameriških turistk, ki se izgubljajo med labirinti sodobnih izložb in trgovin. Navdušene nad modernizacijo izdelkov in arhitekturo Pariza zatavajo v eno izmed ravno tako modernih restavracij, kjer pa se kaos šele začne. Hulot je lik, ki ga človek ne pozabi zlahka, saj v svoji zmedeni in posrečeno nerodni pantomimi pusti vtis prave francoske satire. Film je kot nalašč za vse ljubitelje Pariza in francoskega nadrealizma, a ga ¬- če se le da - glejte na velikem zaslonu. Film je namreč poln malenkostnih podrobnosti, ki ustvarijo kaotično, a bistroumno in duhovito vzdušje.

Prav vzdušje je tisto, zaradi česar je Kino otok poseben festival. Izredna prizorišča, spremljevalni program in izolska domačnost veliko dodajo h gledanju filmov pod milim nebom. Z zanimanjem smo si ogledali tudi Video na plaži, kjer so bili na nekoliko manjšem platnu predvajani kratkometražni filmi še neuveljavljenih filmskih ustvarjalcev. Ogledali smo si lahko filme Diega Menendesa, Jurija Medena, Sabine Đogić in drugih. Presenetila je kratka nostalgična komedija Tine Poglajen Poroči se z mano David Bowie, sicer predvajana v sklopu družbenokritičnega filma, a je prijetno popestrila večer in ga postavila nazaj na bolj konvencionalno raven. Zvečer, po koncu vseh predstav pa se je bilo vredno prestaviti nekaj metrov naprej, do svetilnika, kjer so na stojnicah ob morju ponujali vsak dan drugačno hrano, z glasbo in plesom pa so poskrbeli, da je bil zaključek dneva popoln.

Matjaž Pinter