Liffe 2012: Panorama svetovnega filma

Liffe 2012: Panorama svetovnega filma

Recenzija dogodka
16. 11. 2012 - 13.00
 / Kinobar

Na letošnjem Liffu smo si ogledali nekaj filmov iz sekcije Panorama svetovnega filma, v kateri so zbrani filmi režiserjev iz vsega sveta, ki so širši filmski javnosti nekoliko manj poznani.

Obiskovalce festivala najbrž zelo intrigira hrvaški film Ljudožerec vegetarijanec, ob katerem se lahko naslaja marsikateri patriot. Govorimo o drugem filmu iz trilogije Branka Schmidta [Šmita], ki kaže blato in podzemlje “Lijepe naše”. Schmidt se tokrat preseli z obrobja družbe med družbeno elito, v bolnišnico namreč. V filmu razgali korupcijo in šovinizem hrvaškega zdravstva, posredno pa tudi v policiji.

Narcisistični ginekolog, ki je obseden s svojim videzom, zdravjem in kariernim uspehom, se pri svojem delu ne brani podkupnin; s “kuverto” poskrbi, da njegove strokovne napake izginejo, poleg tega po naročilih vodje mafije izvaja nedovoljene splave za njegove prostitutke. Vendar doktor Babić za svoje nemoralno vedenje ni kaznovan, prav nasprotno, s spletkami postane predstojnik oddelka za ginekologijo in ovenčan z novo funkcijo osvoji podrejeno, ki ga je prej zavračala. Dobrota je sirota, kakor se spodobi za resnični svet.

Film je posnet po romanu pisatelja Alena Bovića, bivšega ginekologa, iz česar lahko sklepamo, da gre za zgodbo, utemeljeno v resničnosti. Schmidt pri snemanju uporablja rafinirano dokumentaristično fotografijo, s čimer ta sum podkrepi. Film pritegne pozornost tudi z mučnim prizorom splava, saj so morbidni in šokantni prizori vedno dober recept za buren odziv. Film lahko v najslabšem primeru označimo za kontroverznega …

Eden bolj odmevnih filmov v sekciji je tudi film Lore, avstralske režiserke Cate Shortland. Film prikazuje Nemčijo leta 1945 z nemške perspektive, kar ni običajno. Pokaže, kako je biti drugi v lastni državi, hlapec brez države. Skozi grozo povojne Nemčije brate in sestre vodi najstarejša med njimi, a še vedno zelo mlada Lore. Na poti jim vsiljivo pomaga mlad judovski fant Thomas, ki je v deklico zagledan. Romantični zaplet, ki ga otežujejo nacionalna nasprotja, daje slutiti, da so bili Nemci žrtve lastne ideologije. Zaradi zaslepljenosti niso priznavali holokavsta; tudi Lore se Judu Thomasu ne more prepustiti, čeprav ta s svojo nesebičnostjo pri gledalcih vzbuja simpatije.
Film problematizira stanje duha neke nacije, slika bedo in razdejanje povojne Nemčije, vendar to bedo upodobi mehko, najbrž zato, ker je v ospredju romantična zgodba. In čeprav se ljubezen med Thomasom in Lore ne zgodi, je gledalec zadovoljen, ko vidi, da je za Lorein rez s starimi idejami odgovoren prav dobri Thomas.

Koprodukcija med Francijo, Libanonom, Egiptom in Italijo je omogočila nastanek filma In kam gremo zdaj?, režiserke Nadine Labaki, ki tudi sama igra v filmu. Film govori o zlu, ki ga prinašajo verske vojne, vendar nam že tople barve sporočajo, da ne gledamo trdega in realističnega protivojnega filma. Ne, ta vsebuje tako elemente drame in tragedije, kot tudi muzikala in komedije. Kljub dobrim namenom si ne moremo kaj, da ne bi opazili številnih stereotipov, ki so upodobljeni v filmu. V odročni vasici so moški moški – vzkipljivi in nasilni –, ženske ženske – kričeče in spletkarske, vendar tokrat z višjim poslanstvom, preprečiti hočejo vojno. Mogoče bi lahko rekli, da omenjeni klišeji niso problematični, saj gre za komedijo, vendar bi s tem pritrdili prepričanju, da je komedija tako in tako žanr, ki zabava in zato ni potrebe po “globini”.

Film se z norčavim pristopom loteva resnega problema, s čimer želi gledalce prepričati v nesmiselnost verskih spopadov. Ali v tem uspe, naj vsak presodi sam.

Ena bolj domiselnih filmskih zgodb letošnje Panorame prihaja iz Irana. Skromnost je lepa čednost, režiserja Manija Haghighija [Hagigija], govori o moškem in ženski, ki iz neznanega razloga prebivalcem zakotnih vasi delita ogromne vsote denarja. Izkaže se, da to sploh ni tako preprosto, ljudje namreč brez razloga denar le stežka sprejmejo, zato jih morata z ukanami prepričati, da se ne branijo darov. Delo ju začne dolgočasiti in ukane postajajo vedno bolj absurdne, sprevržejo se v izživljanje nad ljudmi, pri čemer “dobrodelneža” sama sebe privedeta na rob norosti.   

Film je sicer dobro zastavljen, a ob nekoliko bolj premišljeni režiji in subtilni rabi kamere, ki bi poudarila psihološki vidik likov, bi lahko gledali filmsko mojstrovino. Zaradi premalo prepričljivih likov niti prizor, v katerem moški prepriča očeta umrle dojenčice, naj mu proda njeno truplo, da bo z njim nahranil volkove, gledalca ne pretrese tako, kot bi pričakovali.

Na drugi strani Hans-Christian Schmid v filmu Družinski vikend dobro upodobi dinamiko sodobne družine v krizi. Mati je manično depresivna, oče ima ljubimko, sin finančne težave, protagonist pa se je razšel s partnerico. Režiser brez odvečnega kiča in sentimentalnosti pokaže posameznike, ki jih družinska zavezanost sili, da si pomagajo med seboj, vendar je njihova skrb za drugega površinska, njihovi nasveti pa sebični in egocentrični, česar se seveda sploh ne zavedajo.

Naj omenimo še Nepravični svet grškega režiserja Filipposa Tsitosa, ki je veliko obetal z zgodbo o policistu, ki noče kaznovati zločincev. Kljub temu da zaradi ironične zgodbe Tsitosa primerjajo z uveljavljenimi režiserji, kot sta Yorgos Lanthimos in Aki Kaurismäki, film prisega na situacijski humor in ne preseže humane pripovedi o pravičnih ljudeh.

V panorami svetovnega filma smo letos videli veliko izvirnih idej, odlično zastavljenih zgodb, vendar smo pogrešali film, ki bi prepričal od začetka do konca, od filmskega jezika do zgodbe.

Panoramo je gledala Mirna Berberović.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.