Maček med vrati je kratki animirani film režiserke Ane Čigon, ki je svojo premiero doživel lani na 34. Animafestu v Zagrebu. Decembra lani pa je bil vključen v program 21. Animateke, kjer smo si ga ogledali tudi mi. Gre za prišpičeno satiro, ki skozi mikrokozmos treh mačjih sosedov zrcali oster komentar evropske mejne politike. 

Prvi sosed je rdeč in vzvišen francoski pasemski muc. Njegov vrt je kulisa, namenjena občudovanju. Krasijo ga grmičevje v obliki mačjih silhuet, dovršen francoski park in v ozadju dvorec, kjer mucki sklepajo svoje diplomatske posle. Ta maček, kot Francija, ne dopušča vstopa vsakomur. Le tisti, ki izpolnjujejo pravila, so dobrodošli na njegovem vrtu. 

Drug sosed je modri maček, Slovenec. Ta svojo lično trato varuje z ostro obrezano živo mejo, ki jo sam še dodatno zašiljuje. Da slučajno kdo ne pomisli, da bi prišel na njegov teritorij! Njegov natančen pristop k obvladovanju meja spominja na bodeče ograje, ki so bile leta 2015 postavljene na slovensko-hrvaško mejo kot odgovor na »migrantsko krizo«. 

Naš maček – v tipični slovenski faušiji – rad vrže oko na bogat vrt soseda Francoza. Obenem pa se rad potolaži s pogledom na dvorišče tretjega soseda. Ta je rjavo-zelene barve in »južnjak«, kot bi mu rekli v političnem žargonu. Prebiva v zanemarjeni, razraščeni puščavi, ki je edini kraj, kjer vrata ograje ostajajo odprta, za razliko od slovenskega in francoskega soseda. Najprej zato, ker si ne more privoščiti ograje, kot jo imata soseda, pa tudi zato, ker se potencialnih nevarnosti – oziroma tujcev – ne boji. Odprtost, ki jo izkazuje do potencialnih obiskovalcev, je tako hkrati znak gostoljubja in ranljivosti. Ničesar nima, kar bi moral skrivati ali braniti. 

Nekega dne na vrt modre mačke nenadoma plane skupina bežečih mačk – beguncev. Njihove tačke so povite, kožuhi razmršeni, oči široko odprte od groze. Njihov prihod ne prinaša nevarnosti, pač pa test solidarnosti. Francoski maček se, v duhu diplomatske uglajenosti, distancira in situacijo opazuje iz udobja svoje vile. Slovenska mačka eni izmed begunskih muck ponudi velik moder balon kot simbol dobrodošlice. Mucko zveže na balon in pošlje v zrak, češ česar ne vidiš, ne boli.

Ko balon poči že v naslednjem trenutku, se z beguncem nihče več ne ukvarja. Ostanek modre gume balona smo lahko zagledali že v prvem prizoru, zataknjenega v grm žive meje. Film tako subtilno razkriva, da je bila ta – očitno že ustaljena – praksa že od začetka obsojena na propad. Baloni niso izjemna okoliščina, temveč del premišljeno vzdrževanega sistema. Nismo več priča začetkom begunske krize, temveč njenemu podaljševanju – tihi rutini selektivnega sprejemanja, ignoriranja in potiskanja odgovornosti naprej. Sleherni balon tako lahko služi kot metafora evropskih obljub – visokoleteče, a prazne in nezanesljive. 

Film se tragično konča pred vrati rjave mačke, ki je bila zaradi dogovora med Slovencem in Francozom prisiljena zapreti svojo ograjo. Gre za realno politiko Evropske unije, ki odgovornost za nadzor in zaustavljanje migracij vse pogosteje prenaša na periferijo v zameno za denar, investicije ali simbolično priznanje.

Pred vrati ograje ostane ogromna množica razmršenih, prestrašenih mačk begunk. Za njimi se na modrih balonih dvigne še cela skupina drugih begunskih mačkov, ki sredi neba zarišejo okroglo zvezdnato strukturo. Nastane zastava EU, oblikovana iz teles tistih, ki jih Unija ne želi sprejeti. Ta prizor z briljantno grozljivo ironijo spremlja mačja izvedba Beethovnove Ode radosti.

Film v vseh slabih desetih minutah tako deluje kot izjemno očitna alegorija – in to namerno. Svojih referenc ne skriva, temveč jih izrisuje. Ne gre za šifrirano parabolo, temveč za dostopno satirično opazko, ki jo lahko razbere tako otrok kot odrasel. Film namreč ni zavezan zgolj eni starostni skupini. Ponuja različne nivoje branja. Otrok lahko spremlja dinamiko in estetiko likov, odrasel gledalec pa razbira natančne reference na evropsko politiko, migracije, razredne razlike in odnose med mačkami.

Vse to je podano skozi kolažno 2D-animacijo. Gibanje likov je namerno okorno in barvna paleta živa, s čimer avtorica ustvarja kontrast med navidezno ljubkostjo muck in ostro politično poanto, ki jo skuša doseči. Hkrati pa se dogajanje ne odvije zgolj skozi sliko – film nosi pomen predvsem v svoji simboliki in prepoznavnih referencah, ne toliko v samem gibu figur ali vizualni ekspresiji. 

Pomembno plast predstavlja tudi zvočna podoba. Mačkam so glasove posodili resnični ljudje, ne z govorjeno besedo, temveč z mijavkanjem, pihanjem, predenjem in drugimi mačjimi vokalnimi izraznimi sredstvi. S tem se še dodatno podčrta satirični naboj filma in zabriše ločnica med fiktivnim in resničnim. 

Film zaradi svoje estetske poenostavitve in forme tako seveda nikakor ne more zajeti vseh plasti in protislovij migrantske problematike. A z alegorijo vseeno ujame nekaj bistvenega. To je predvsem neomajen občutek določene mere cinizma, ki pogosto spremlja odzive Evrope na trpljenje drugih.

Recenzijo je prrripravila vajenka Lina. 

V glasbeni podlagi prispevka ste poslušale:

• Toxic Chicken – Meaw Meow; 
• Various Artists – Die today; 
• in Beethovnovo Odo radosti.