Zaključni izpit v srednji šoli se imenuje matura. Valentin Bucik, nekdanji predsednik državne komisije za maturo, je v intervjuju pred leti maturo upravičil s sledečimi razlogi: »Matura je prvi resen, fizično in psihično naporen izpit. Pomeni soočenje z zahtevnostjo, z drilom in tudi s tesnobnostjo.« Etimološko je matura prav to: examina matura – zrelostni izpit. Je bistveno več kot le preverjanje znanja. Obenem je mejnik, če ne kar prelomnica v življenju, saj pomeni izobraževalno polnoletnost.

Večplastnost besede matura je čudovito zajeta v angleški besedni zvezi coming of age. Coming of age je namreč preplet vstopa v polnoletnost, v formalnem smislu, in prehoda v odraslost, kot stanje duha. Polnoletnost, ki jo dobimo čez noč, ko dopolnimo osemnajst let, se pomembno razlikuje od odraslosti. Tudi zato je posrečen angleški izraz: glagolnik »coming« opravlja funkcijo nedovršnega glagolskega vida; coming of age je bistveno proces, in ne dovršeno dejanje. Matura je obenem ritual, ki iz srednješolcev dela maturante, ter zrelostni izpit, ki je popotnica v svet mladostnikov, in ne več otrok.

Obe premeni sta temi filma Matura (Bacalaureat, 2016), ki je bil premierno prikazan 11. 1. 2017 v Kinodvoru. Matura je najnovejši film romunskega režiserja Cristiana Mungiuja. Z Mungiujem smo po ogledu filma govorili preko Skypa. Ob gledanju filma poudarja predvsem dvoje: prvič, pretenzijo filma po posnemanju realnosti, in drugič, imanentnost interpretacije. Prvi princip predvsem zadeva delo režiserja, medtem ko drugi nagovarja delo gledalca; sta pa si principa zelo blizu in drugo načelo bi skorajda po nujnosti moralo slediti iz prvega.

Mimezis, torej da film do potankosti skuša posnemati stvarni svet, je materni jezik Mungiujevih filmov. Ni filmske glasbe – ker življenje pač nima glasbe, tako Mungiu – je pa glasba v filmu in ni nepomembna. Nadalje mimezis Mungiu dosega skozi jukstapozicijo kamere iz roke in enim posnetkom na kader. Dolgi kadri vplivajo tudi na mizansceno in kompozicijo. Zaradi tehnične zahtevnosti kadrov je kompozicija v službi funkcionalnosti in ne estetizacije. Skoraj vsi kadri so t. i. two shoti, torej kadri z dvema osebama.

Dialoškost two shotov ima eno stalnico – protagonista Romea (Adrian Titieni). Je kompleksen in življenjski lik, ki omogoča prav vse možne oblike čustvenih odzivov gledalstva: od poistovetenja, simpatiziranja in pomilovanja pa vse do prezira ter obsojanja. Romeo in ostale osebe v filmu niso grajene neposredno, torej skozi digresije ali prizore in dejanja, ki bi služila samo gradnji likov. Liki nastanejo kot stranski produkt dinamičnega dogajanja, tako da je vsak prizor indikativen in pomemben gradnik osebe.

Prvi prikaz Romea je že indikativen: v prvem prizoru skozi okno stanovanja prileti kamen. Romeo si ravno umiva zoba, a se kljub temu odpravi na lov za krivcem. Prva minuta filma je zgolj to – brezglavo tavanje za krivcem, ki ni pustil sledi. Že prvo vzdušje v filmu je lep oris protagonista, ker izžareva fundamentalno nelagodje borca z mlini na veter; prvi prizor je kratka epopeja spodletelega borca za pravico.

Romeo nato pelje svojo hčer v šolo. Iz nadaljnjih prizorov v avtomobilu ugotovimo, da Romeo posluša vedno isto klasično glasbo. Kaj to pomeni? Romeo zasleduje popolnost, najvišjo kvaliteto, ki jo nasilno podreja. V avtu s hčerko Elizo, ki jo je odigrala Maria-Victoria Dragus, govorita o njenem odhodu na študij v Veliko Britanijo. Romeo je bolj zaskrbljen in bolj navdušen kot Eliza. Zaskrbljen – da le ne bi šlo kaj narobe - in bolj navdušen - Romunija je pač spodletela zgodba, ki jo bo Eliza gledala zgolj še od zunaj.

Za tem vidimo Romea pri ljubimki, kar ljubečemu in pretirano skrbečemu očetu poda novo dimenzijo. Afera je močan udarec njegovi moralni integriteti. Tik pred spolnim odnosom Romeu zazvoni telefon: Elizo so napadli in jo skoraj posilili, med odrivanjem napadalca pa si je zlomila roko. Eliza je vidno pretresena, Romea pa pesti druga težava. Naslednji dan ima maturo, ki je nujen predpogoj za odhod v tujino.

Romeo je vržen v splet okoliščin, ki so samo nujno zlo za najvišje dobro. S pomočjo korupcije mora poskrbeti, da Eliza opravi maturo z odliko. Ta matura je poslednja prepreka na poti do sreče in izobilja – vse Elizino življenje se je Romeo žrtvoval, da bi ji omogočil beg iz Romunije. Te iste Romunije, v katero sta se leta 1991 po padcu komunizma Romeo in žena vrnila v upanju na lepšo prihodnost. A menjava političnega režima ni spremenila ničesar – koruptivna praksa se je zgolj nadaljevala. Sedaj pa gre Romeo s korupcijo proti korupciji in se kot nesrečni baron Münchhausen skuša za lase povleči iz blata. Seveda, zase že ve, da tone in da bo potonil. Vrnitev v Romunijo je bila usodna napaka. Edino, kar lahko naredi, je, da reši Elizo.

Eliza je otrok iz zlate kletke. Je odličnjakinja, ki sta ji starša zagotavljala vse pogoje, da bi bila drugačna od ostalih pripadnikov te trhle družbe: sedaj pa ji je napad ogrozil življenjski projekt. Še huje je, napad je ogrozil življenjski projekt njenih staršev! Starša nista več enoglasna in matura se kaže kot preizkus zrelosti. Mati je prepričana, da morata Elizo vzgajati z moralo in razumeti, če ji spodleti. Očetu se to zdi nevzdržno, češ zakaj bi neka nepomembna formalnost, torej matura, Elizi onemogočila možnost za boljše življenje. Četudi to zanj pomeni še globlji potop v Münchhausnovo blato.

Razrešitev filma je v svoji odprti strukturi genialna: na koncu je nevrotični in trmasti oče storil po svoje. Šel je skozi trnje, da je Elizi omogočil najvišjo možno oceno na maturi. »Samo podčrtaj zadnje tri besede na prvi strani« - pot do zvezd še nikoli ni bila preprostejša. Na podelitvi spričeval Eliza očetu prizna, da ni uporabila tega izhoda. Očitno je mati zmagala, oče se je motil in Eliza je moralno neoporečna. Dobro sta jo vzgojila – korupcija je nekaj slabega in grdega; cilj ne opravičuje sredstev. A šele takrat sledi udaren obrat. »Izhoda nisem rabila uporabiti, ker sem začela jokati in so mi pustili pisati še dlje. V redu, ne?« In odide na fotografiranje. Matura: zrelostni izpit!

Ob filmu Matura je zorel vajenec Mateo.