Med praznino in hrepenenjem: Mlada in lepa

Med praznino in hrepenenjem: Mlada in lepa

Recenzija izdelka
4. 2. 2014 - 13.00
 / Kinobar

Uprizarjanje spolnih identitet in roganje buržoazni kulturi, podmazano z bolj ali manj eksplicitno kritiko njenih fašistoidnih intenc, je nedvomno ena od distinktivno ustvarjalnih potez Françoisa Ozona, diplomanta pariške filmske šole La Fémis, na kateri so se med drugim šolali tudi Claire Denis, Alain Resnais in Claude Miller. Prepihovanja stereotipov in predsodkov, vezanih zlasti na spol in seksualnost, bolj ali manj subtilno pa tudi na (patriarhalne) družbeno-ekonomske strukture ter njene heteronormativne norme, se Ozon v svojih filmih rad loteva skozi vijačenje ustaljene narativne forme. Kronološki potek dogajanja namreč pogosto razlomi v posamezna poglavja oziroma etape ali se zateka k rabi flashbacka, ki, vsaj v Preostanku časa, deluje na asociativen način.

Pa vendar imamo Ozona zavoljo omenjenega, tako rekoč bergsonovskega narativnega orodja, prototipsko rabljenega s strani Alaina Resnaisa v filmu Hirošima, ljubezen moja, bolj težko za modernističnega avtorja. Prej bi lahko dejali, da gre za režiserja in scenarista, ki se zavoljo preigravanja rigidnih, binarno opozicijskih identitet, prehajanja med cinefilijo in popularno kulturo ter rokovanja s parodijo in ironijo, s katerima na primer spodkopava falocentrični označevalec v Hladnih kapljah na vroče kamne, izvrstnem hommagu Rainerju Wernerju Fassbinderju, umešča v milje postmodernističnega filma.

Pravzaprav se zdi, kot da se Ozon palimpsestno premika po svojih tematskih tirnicah, kajti vedno znova, v vsakem novem filmu, jih preobleče v drugačno reprezentacijsko strukturo. V Mladi in lepi tako Ozon svoje zanimanje usmeri na raziskovanje postajanja ženske – natančneje na prehod iz najstništva v odraslost.

Zgodba o sedemnajstletnici, ki svojo identiteto raziskuje prek prostitucije, se glede na Ozonov opus umešča v bližino odličnih Hladnih kapelj na vroče kamne, tematsko pa nadaljuje s tradicijo francoskega filma šestdesetih in sedemdesetih let.

Tudi sicer je tema o kameleonskosti najstnice, ki se igra s svojo identiteto in seksualnostjo, priljubljen motiv francoskega filma. Spomnimo se na primer na filme Andréa Téchinéa, ne nazadnje pa tudi na Adelino življenje Abdellatifa Kechichea.

Toda v primerjavi z Adelinim življenjem je Mlada in lepa vse prej kot realistični testament t. i. novega realizma. Četudi Ozon s Kechichem deli tematsko zanimanje, navsezadnje pa tudi estetizirano fetišizacijo ženske figure, je vendarle končni učinek obeh filmov drugačen. Če Kechiche vizualizira hrepenenje, ki ne bo nikoli izpolnjeno, s čimer aludira na željo kot na nekaj, kar je vselej izmuzljivo, se Ozon igra s poželenjem, ki ga uteleša že skorajda stereotipno lepa podoba sedemnajstletne Isabelle.

Prav na tej točki pa Ozon ne bi mogel biti bolj ozonovski: po eni strani dobimo gledalci servirane stereotipe, klišeje, po drugi strani pa se slednji prek minimalističnih dialogov in pregovorne Ozonove rabe elipse vse bolj in bolj drobijo v interpretacijsko praznino. Vzgibi in motivi Isabelle niso namreč nikoli prav dobro pojasnjeni; posluževanje psihologističnih, psihoanalitskih ali celo socioloških razlag pa bi delovalo smešno, če ne celo izumetničeno. Isabelle pač počne, kar počne.

Ozonovo igranje s stereotipizirano podobo najstnice, ki svoje telo in seksualnost še najraje prodaja starejšim premožnim moškim, funkcionira performativno, z intenco po razgrnitvi in kritiki meščanske percepcije »normalne« percepcije najstništva. V nasprotju s Kubrickovo obravnavo lolitovskega motiva, ki ga Kubrick melanholično zapečati s hegemonskim imperativom heteroseksualne matrice in dezorientiranostjo moškega protagonista (večen Kubrickov motiv), Ozon prek nastavljanja ogledala meščanski kulturi in njeni kapitalistični družbeni vezi univerzalnega pripisovanja vrednosti, afirmira žensko seksualnost, a tudi svobodo izbire - brez moraliziranja, brez sentimentalnosti in nepotrebnega dramatiziranja, z izpovedjo Alice, natančneje Charlotte Rampling, tako rekoč Ozonove muze, sedemnajstletni Isabelle v postelji, v kateri je med divjim seksom izdihnila Isabellina stranka, Alicin ostareli mož. Nedvomno performativni klimaks filma, v katerem se v prvi plan postavijo hrepenenje, ljubezen, spolnost, življenje, smrt.

Brez dvoma nam Ozon postreže z enim bolj dodelanim filmskim izdelkom svojega večletnega opusa, ki šteje štirinajst celovečercev. Pa vendar določeni problemi, ki vseskozi spremljajo njegove filme, ostajajo. Čeravno je Ozon neprizanesljiv kritik meščanske družbe, njene hrbtne plati, so njegovi filmi, zlasti zadnji, vse bolj in bolj nekritični do liberalne ideologije, predvsem pa do statusa zahodne družbe v globalnem kapitalizmu. Po eni strani Ozonovi filmi kritizirajo družbo, iz katere prihajajo, po drugi strani pa jim uhaja kritika nekaterih temeljnih postulatov te iste družbe.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobro napisano; Ozon sicer res sega na "hrbtno stran" družbe, a svojim likom ne pride pod kožo, nekoliko hladno se pusti fascinirati (a ne toliko njim kakor predvidevanjem o gledalčevi fascinaciji nad njimi in nad njegovo filmsko pripovedjo), misleč, da je to dovolj, pri tem slabo "izkoristi čas" in za povrh še zasentimentalizira (srečanje Isabelle z Alice lahko razumemo tudi na ta način). Za silo, čeprav gledljivo, ampak jaz mu ne verjamem.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness