Voda potuje iz morja v laguno in spet nazaj, a je nekaj v laguni vedno ostane, tako da kljub svoji mirnosti in negibnosti laguna ne ostaja enaka, ampak se meša z velikimi tokovi, s katerimi prihajajo nove jate rib za njene ribiče, ki že v meglenih jutrih vlečejo na plan polne mreže in jih v poznih popoldnevih vračajo pod gladino, kot da ni ravno sprememba tista, ki jim polni želodce, in kot da je plimovanje edino večno gibanje teh milijonov hektolitrov ene in iste vode, iz katere, tako si zamišljajo, so mreže vlekli že njihovi dedki, saj mala življenja teh ribičev nihajo le toliko kot vodna gladina vsakih šest ur in nikdar bolj, zaradi česar se bojijo vsake ljubezni, ki bi prestopila bregove lagune in prinesla nove vode v njihova življenja.

A prav to je tisto, kar se dogodi skupini ribičev iz otoškega mesteca Chioggia v Beneški laguni v filmu Andree Segreja Ime mi je Li. Po nekajletnem delu v tovarni v predmestju Rima je Shun Li, ki jo igra Zhao Tao, ki je za vlogo prejela pomembno italijansko nagrado David di Donatello, premeščena v omenjeni kraj, kjer ji je namenjeno delo v taverni, kamor že tradicionalno zahajajo lokalni ribiči.

Kot ilegalna priseljenka je Shun Li z delom primorana plačevati neznano višino dolga svojim šefom, ki jo brezobzirno izkoriščajo kot poceni delovno silo. Situacija v »osterii« je tako na začetku rahlo komična. Stari bradati ribiči, ki že desetletja zahajajo v isti lokal, kjer preživijo več časa kot doma in ravno toliko kot na barki, na eni strani šanka in mlada Kitajka, ki zmore le osnovno italijansko besedišče, na drugi. Ko prvič vkoraka Bepi ali »Pesnik«, kot ga kličejo prijatelji in ki ga igra Rade Šerbedžija, mora kar sam stopiti za šank in si v svoj espresso naliti slivovko. »Prugna,« ji pravi, ko s prstom kaže sliko na embalaži, in Shun Li ponovi: »Pru-gna«.

Kakor je Shun Li daleč od svojega doma in majhnega sina, za katerega si želi, da bi se ji lahko nekoč pridružil v Italiji, tudi Bepi ni povsem domač. Je namreč priseljenec iz bivše Juge, ki se je po tridesetih letih ribiškega življenja v Chioggi že povsem integriral, vendar na neki način, četudi intimno, ostaja tujec. Podobnost njunih usod ju sčasoma zbliža in med njima se razvije tankočuten odnos vzajemne naklonjenosti, ki jima je v oporo v njunih samotah. Vendar je ta majhna ljubezen že preveč tako za Bepijeve ribiške kolege, katerih ksenofobna narava je takoj na planu, ko Shun Li zanje postane članica kitajske mafije, ki si želi le prisvojiti Bepijevo neobstoječe premoženje, kot tudi za njene šefe, ki jim pomeni grožnjo vsak bližnji odnos z lokalci.

A potek filma kljub vsebini ni dramatično zastavljen. Hitrost je ves čas enaka in sledi počasnemu, a vzdržnemu plimovanju brez stopnjevanj in vrhuncev, brez nepotrebnih zapletov ali dramatičnih učinkov. Vizualno sledimo fotografiji Luce Bigazzija s posnetki zasneženih Dolomitov v ozadju lagune in ribiških kolib na stebrih sredi nje ter poplavljenega mesta v času dežja, ko prebivalci hodijo po postavljenih odrih. Za še večjo estetizacijo navadnega vse to spremlja melodija kitajske poezije in pisem, ki jih Shun Li piše svojemu sinu. Nič pretencioznega torej, nobenega filmskega patosa, le neka majhna ljubezen, prevelika za majhne fašiste.

Še nekaj je vredno poudariti. Andrea Segre, sicer doktor sociologije in režiser več dokumentarnih filmov, je s svojim prvim celovečernim igranim filmom združil svoja zanimanja za migracijo v Evropo in italijansko Benečijo v obliki povsem drugačne filmske naracije, kot je dokumentaristična. Z narativi sociologije in dokumentarnega filma očitno ni zmogel povsem pokazati problematike sodobnega migrantstva in ksenofobije, zato je moral poseči po bolj filmskih oziroma umetniških sredstvih. Kot je izpostavil sam, je hotel uporabiti poetičen in metaforičen jezik, ki bi lokalno zgodbo spremenil v univerzalno. To mu je nedvomno tudi uspelo.

Spisal Izidor B.