Nicolas Cage je nedvomno eden izmed najbolj bizarnih kulturnih fenomenov. Skozi leta so globine internetne greznice popolnili slabo obdelani gifi in memi Cageevih nepredvidljivih in pretiranih izpadov v filmih, kot sta Vampire’s Kiss in Raising Arizona, na YouTubu pa so nenavadne prizore njegovega maničnega glumaštva popularizirale obsežne video kompilacije. Medtem ko so se internetni pohajkovalci včasih z začudenjem včasih zaradi visoke ravni kremža krohotali ekscesom “Cage Ragea”, je David Lynch igralca označil za jazz glasbenika ameriške igralne industrije, Ethan Hawke pa za edino osebo, ki je po Marlonu Brandu v to umetnost prinesla nekaj novega. V bran svojim metodam, ki se navdihujejo pri  nemškem ekspresionizmu in impresionizmu, je stopil tudi Cage sam. Dejal je, da želi s svojim performansom realizirati, citiramo, “abstraktne in ontološke fantazije, kot se kažejo na primeru upodabljanja norih ljudi, drogerašov ali pa z nadnaravnim obsedenih oseb. Vse skupaj pa je zelo previdno planirano in natančno izvedeno”. Konec citata.

Ne glede na to, kaj si pač mislimo o Cageu, ki v dobrem in slabem smislu s svojo ekscentričnostjo že 40 let lomi horizont filmske produkcije, je na mestu opazka, da je pravzaprav izjemno prilagodljiv in raznovrsten igralec. Od konca 90. let naprej ne zaseda več vlog samo v komedijah in dramah, ampak se pojavlja v akcijah ter kriminalkah, v zadnjem času pa je pričel še bolj očitno prodirati v svet grozljivk s filmi, kot  so Mandy, Color Out of Space in Pay the Ghost. Letos izšli Willy’s Wonderland pod režijo Kevina Lewisa predstavlja nov mejnik v Cageevem spogledovanju z grozljivkami, če ne kar v njegovem opusu sploh. Sledimo mu v vlogi nemega in neimenovanega “hišnika”, ki v bližini malega mesteca v puščavnati Nevadi nasede na špičasti trak in si predre gume. Pobere ga mehanik, ki mu obljubi popravilo, ker pa iz nekega čudnega razloga ne sprejema kartic, bankomati po mestecu pa ne obratujejo, mora hišnik Cage svoj dolg odslužiti s pucanjem lokalne restavracije, Willy’s Wonderland. Tu se s skupinico najstnikov pod taktirko Liv, igra jo Emily Tosta, spopade s hudičem obsedenimi ubijalskimi lutkami. 

Najprej zbode v oči, da je Willy’s Wonderland namerno prokleto slab hommage klasikam, kot so Halloween, Friday the 13th in The Funhouse. To se kaže na primeru uporabe siraste akcijske, rockerske, synthwave glasbe, ki sliči na nekaj, kar bi ameriški heavymetalci Dokken posneli, če bi jih v 80. letih, ko so napisali komad “Dream Warriors” za Wes Cravenovo kultno kreacijo, A Nightmare on Elm’s Street 3, strpali v časovni stroj in poslali v sedanjost. Na tehničnem in vsebinskem nivoju, verjetno spet nalašč, film ne predstavlja nobene inovacije. Način snemanja je naravnost podpovprečen, saj so rezi med posameznimi prizori tako hipni, da gledalec včasih ne ve, kaj je sploh oplazilo njegove oči, ali pa so izvršeni nerodno in prizorov s preganjajočimi robotskimi lutkami nikakor ne more vzeti resno. Ostali stereotipi zlajnanih hack ‘n slash grozljivk so tudi tako rekoč na dometu roke. Vseh 5 milijonov dolarjev budžeta je verjetno šlo za nakup lutk, iz katerih ob srečanju s Cageem pricurlja očitno umetna kri oziroma bencin. Najstniško grupo tvorijo klišejski arhetipi piflarja, silaka in lepotice, ki umre, medtem ko se daje dol v sobi, kjer je potekal satanistični ritual, navsezadnje pa je tu še dobro poznana final girl. 

Kot pričakovano, je svetla točka filma Nicolas Cage, a tokrat ne zato, ker bi se lahko zabavali, ko ob kakem stresnem dogodku izgubi vse frnikule, ampak zgolj zato, ker se pojavlja v filmu. V malo manj kot uro in pol dolgi koljačini Cage ne izreče niti besede, razen ko ob fajtanju strojnih abominacij sem in tja izusti kak krik. Hišnik Cage je pač stereotipni protagonist, ki ga zasledimo v vseh povprečnih akcijah, grozljivkah in trilerjih. Do zmage se prikrade ne glede na vse in se pri tem po možnosti poserje na veljavo naravnih zakonov. Režija Willy’s Wonderland parodira tak filmski naturalizem prav s prizori, v katerih nastopa hišnik Cage, ki je do konca zaverovan v svoje poslanstvo čiščenja preklete restavracije. A pri tem smrtno resno jemlje zapoved svojega delodajalca, lastnika restavracije: “Redno si privošči odmore!” Ko njegova ročna ura zapiska, se Cage loteva uživanja misterioznih energijskih napitkov, ki mu po možnosti kot v videoigri dajejo nadnaravno moč, pri tem pa ob premetavanju pinball mašine pleše na kremžasto 80’s rock montažo. To vse počne, ko ubijalski stroji masakrirajo nedolžne mladostnike, če pa že ravno nadaljuje s svojim delom, ubožnežem vmes priskoči na pomoč. 

Willy’s Wonderland je tip filma, ki bi ga človek najbolje prebavil v primeru, da bi na kak petkov ali sobotni večer s kolegi in kolegicami ubil preveč alkohola ter še kake druge substance. Kljub temu pa je film zabaven že zato, ker potencira absurdno lesenost preljubih klasik v žanru grozljivk. Izstopajoč simbol njihove okornosti in linearnosti je Nicolas Cage, ki resnobno filmsko narativo najpogosteje lomi s pretiranimi obraznimi akrobacijami, nepredvidljivimi izpadi jeze in obupa ter afnanjem v takšni ali drugačni obliki. Stvaritelji Willy’s Wonderland pa so uspeli četrti zid prelomiti zgolj z opiranjem na Cageevo prezenco, k humornosti katere je skozi leta prispevala internetna kultura. Igralčev nemi performans je dokaz, da mu za požemanje občinskega krohota ni treba vedno špilati totalnih manijakov, lahko nastopa kar v vlogi samega sebe ― Nicolasa Cagea. To ni samo posledica njegovega kultnega statusa, ampak predvsem skrbno premišljenega in pestrega igranja, k unikatnosti katerega dodaja njegov nastop v novi grozljivki. 

Nicolasu Cageu se je pri klanju satanovih lutk pridružil Matej.