Oblaki nad Sils Mario je zahrbtna reč. Najprej vse kaže, da bo to film, pri katerem se bo treba malo siliti, da bi bili na koncu morda nagrajeni. Da gre za enega tistih filmov, za katere vemo, da so »dobri«, a jih lahko občudujemo bolj na intelektualnem nivoju. Na primer kot pri šali, ob kateri se ne smejemo, ampak samo poznavalsko in odobravajoče rečemo: »hm« ali »ha«. Potem pa se prek vrhov švicarskih Alp odkotali megličasta kača in film nas neizprosno zabode v srce, nas ujame nepripravljene, še opazili nismo, kdaj nam je za vse skupaj postalo mar, in naenkrat se počutimo grozno osamljene, kot da bi nas ravnokar pustil fant.

Na površju se morda zdi, da se film Oblaki nad Sils Mario ukvarja z zvezdništvom, sodobnimi mediji, kultom mladosti, neizprosnostjo filmske industrije do igralk po štiridesetem, kulturo narcisizma in tako naprej. In deloma se res. Vsekakor bi lahko Laura Mulvey pripomnila še marsikaj o filmski produkciji zvezdnic, igranju vloge seksualnega spektakla in objekta moške želje. Prav tako o tem, kako se vse skupaj reproducira s siljenjem žensk-gledalk v identifikacijo z vlogo, ki jih podredi moškemu pogledu.

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je vse skupaj sicer nekoliko spremenilo: ne gre več namreč le za strogo nadzorovano objektivacijo pred filmsko kamero in na velikem platnu, ampak, tudi skozi škandaloznost, še za vsaj na videz spontano samoobjektivacijo kot najzanesljivejšo pot do slave. Za sodobne vzhajajoče zvezde pogosto najprej izvemo iz spletnih novic, viralnih spletnih posnetkov in hekerskih kraj ter objav osebnih arhivov golih fotografij.

Maria Enders, ki jo igra Juliette Binoche, igralka na vrhuncu svoje mednarodne kariere, svojo bodočo soigralko Jo-Ann Ellis v drami Malojska kača, ki je nekakšna igra-v-filmu, spoznava na podoben način. Drobci informacij o njeni veliko mlajši kolegici, razvpiti holivudski starleti, jo dosegajo postopoma, iz govoric, ki ji jih posreduje njena asistentka, iz slik, ki jih najde na Googlu, in videov z YouTuba. O njej, kot to postaja običajno, veliko ve, še preden jo dejansko spozna v živo – in podobno velja za gledalce filma, ki jo spoznavamo in končno spoznamo tudi »v živo« skupaj z njo.

Jo-Ann Ellis igra v blockbusterskih znanstveno-fantastičnih filmih, sicer pa napada paparazze in policiste, pije, občasno prenočuje v zaporu, javno vara svojega fanta in verbalno napada novinarje. V Oblakih nad Sils Mario je pravzaprav ne-oseba – ni le reprezentacija v običajnem filmskem pomenu, temveč je reprezentacija svoje medijske podobe in tistega, kar v tem smislu kot morebitna tekmica predstavlja za legendarno Mario Enders. Tako se vzpostavi najprej s svojim razvpitim slovesom, nato z laskanjem, ki ne izda ničesar o njej sami, a ki se mu Endersova kljub temu ne more upreti, ter s tem, ko jo brezosebno zmelje v prah in njun (ne)odnos tako dokončno zapečati.

Odseva in hkrati dopolnjuje ga tesen odnos med Endersovo in njeno asistentko Valentine, igra jo Kristen Stewart, ki ves čas lovi tanko mejo med prijateljskim in homoerotičnim. V odnosu med njima, tako kot v že omenjenem (ne)odnosu Endersove in Jo-Ann in med obema glavnima junakinjama v igri-v-filmu, Malojski kači, gre za dinamiko med mlajšo in starejšo žensko, ki sta na nek način en in isti lik.

V tem in marsikaterem drugem pogledu film Oblaki nad Sils Mario močno spominja na Mankiewiczev Vse o Evi. Mlajša ženska je bolj nedolžna le na videz; ni povsem jasno, ali se s starejšo le identificira, ji želi biti podobna oziroma jo nadomestiti kot objekt želje za lik moškega in občinstvo. Torej, ali gre za nekakšno narcistično fascinacijo ali za seksualen odnos, ki vključuje željo in v katerem ena izmed njiju drugo želi imeti zase.

V Oblakih nad Sils Mario različne tone dinamike med igralko in njeno predano asistentko s pomenom nasitijo med seboj prepletajoče se diegetske ravni - poleg njunega ljubečega, včasih dušečega odnosa še razmerja igre-v-filmu, ki jo skupaj vadita. Endersova, ki igra starejšo žensko, je dvajset let nazaj zaslovela prav z vlogo mlajše. Nadalje, odnos med Endersovo in Jo-Ann, ki počasi prevzema tako njeno mesto v medijih, njeno bivšo vlogo v igri kot celotno Malojsko kačo kljub pomenu, ki ga ta ima za Endersovo. Ter nenazadnje, sam casting Kristen Stewart. Njen lik se postavlja v bran zvezdnici, ki ima kot ona sama burno razmerje z mediji in ki je v sagi - v pomenu serije filmov in medijskega napihovanja podrobnosti iz njenega zasebnega življenja - Somrak, kar se tiče zveze s soigralcem, pravzaprav postala izenačena z likom, ki ga igra.

A konec koncev je srž Oblakov nad Sils Mario nekje drugje. Bistveno ni, ali je razmerje Valentine in Marie Enders platonsko ali - vsaj z ene strani - tudi erotično. Prav tako kot ni bistveno, ali je s kariero Endersove res konec, kot tudi ni bistvena holivudska marginalizacija žensk po štiridesetem. Film je namreč dovolj polifon za več interpretacij. Kot pripomni Valentine: »Tekst je kot predmet, pomembno je, s katerega zornega kota nanj gledaš.«

Tako kot je za Nastasjo Filipovno v romanu Dostojevskega bistveno, ali bo stopila v vlogo ali iz vloge »padle ženske«, je za Mario Enders bistveno, kako se počuti v vlogi starejše ženske - in v njej se ne počuti dobro. Valentine jo sčasoma zapusti, ker Maria zaradi starosti in negotovosti dokončno stopi v vlogo poraženke. Z drugimi besedami, ker nobene realnosti, ne filmsko-tekstualne in medijske, niti čustvene, ne vidi več kot naklonjene sebi; ker se utaplja v ljubosumju nanjo, na njene moške in na mlajšo tekmico. Valentinina, bolj optimistična interpretacija teksta, ki deluje na ravni igre, filmske pripovedi Sils Marie in same družbene realnosti, je najprej vztrajno zanikana, dokler skupaj z Valentine ni dokončno zatrta in iz filmske pripovedi izgine tudi v dobesednem pomenu. Tragična zmota v Oblakih nad Sils Mario je Marijina lastna, a zato nič manj neizogibna.

Tina Poglajen