Onkraj spola

Onkraj spola

Recenzija dogodka
4. 12. 2012 - 13.00
 / Kinobar

 

Vsakič ko govorimo o ljubljanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma, je dobro omeniti, da gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi. Letos se je odvil že osemindvajsetič. To je še toliko bolj pomembno v današnjem nevarno vnetljivem trenutku, ki bi ga lahko označili za nulto točko, na kateri so opcije naenkrat odprte - vprašanje je le, ali bomo zdrsnili v še bolj totalitaren kapitalizem, ali pa si bomo vendarle izborili bolj človeške alternative. Gledati filme z gejevsko, lezbično, transspolno in podobno tematiko danes namreč ne pomeni več emancipatorne geste, na način, kot je bilo to v osemdesetih letih. Homoseksualnost je danes, za razliko od mnogih drugih oblik spolnosti, precej normalizirana, četudi še vedno „povzroča“ številne nasilne reakcije, hkrati pa je diskriminirana na račun vsesplošne prevlade konzervativnega koncepta nuklearne družine. Spremljati tovrstni filmski dogodek v tem trenutku pomeni predvsem možnost kritičnega zoperstavljanja reguliranim identitetnim vzorcem, ki se čedalje bolj lomijo ravno okoli dojemanja spolnosti. O tem po svoje priča tudi dokumentarec Razmerja avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič, ki oriše 25 let ŠKUC-LL in ob tem tudi politično pozicijo LGBTQ gibanj, vključno z jugoslovansko perspektivo.

 

Festival nam je tokrat ponudil pisano množico dolgih in kratkih, igranih, eksperimentalnih in dokumentarnih filmskih stvaritev, ki bi jim verjetno stežka našli skupno rdečo nit, kar seveda ni nič slabega. Tukaj se bom posvetil tistim, ki mi jih je uspelo pogledati pred in v pavzah med protikapitalističnimi demonstracijami, ki so se v času festivala zvrstile v Ljubljani.

 

V švedski drami Poljubi me gre za klasično zgodbo o malomeščanskih zagatah s seksualnostjo, predvsem pa o ovirah, ki si jih postavljajo na družini utemeljene družbe zahodnega tipa. Razplet je pričakovan, ne zgodi se nič presenetljivega, kamera govori jasno in jedrnato, pri režiji Alexandre-Therese Keining pa je zaznati tudi nekaj togosti. Sporočilo pa je kljub temu nedvoumno, razplet je srečen, vse se uredi civilizirano in skorajda samo od sebe. Soživljenje je opcija, ki je vedno sprejemljiva, le sprejeti jo je treba. Film po svoje potrdi heteronormativni vzorec, sicer ne v prid nuklearni družini, temveč prej kapitalistični družbi. Ni namreč težko biti homo, če si pripadnica višjega srednjega razreda na Švedskem.

 

Posebna gostja festivala je bila Barbara Hammer, pionirka lezbičnega in queer filma, režiserka in filmska umetnica, posvečena eksperimentu tako v vizualnem kot političnem pomenu besede. Na festivalu se je zavrtelo devet njenih filmov, ki imajo že antološki status. Najnovejši med njimi je 30-minutni eksperiment z naslovom Generacije, v katerem izkušena mojstrica združi svoje mentorstvo s kreativno nalogo: ustvariti skupni film z veliko mlajšo kolegico, vendar ločeno montirati sliko in zvok ter ju združiti nekje na sredini. Poleg ogleda filma ste imeli enkratno priložnost za udeležbo v delavnici s Hammer. Zgodba o Claude Cahun in Marcel Moore pa je izvrstni dokumentarec, ki zaobjame segment iz življenja dveh umetnic nadrealizma iz pariških dvajsetih, sicer lezbijk in polsester. Tekom njunega bivanja na otoku Jersey med drugo svetovno vojno sta se upirali nacistom ter, tudi zaradi svojega judovskega porekla, bili obsojeni na smrt. Njuno poigravanje s spolom je Hammer dokumentirala v intervjujih s še živečimi pričami. Že naslovi nekaterih starejših kratkih filmov iste avtorice so zgovorni in si zaslužijo vašo pozornost: Menstruacija, Superlezba, Večkratni orgazem, Dvojna zaščita. Vsi so nastali v sedemdesetih, obravnavajo radikalno lezbično razkritje, izhajajo pa iz dediščine performansa šestdesetih, drugega vala feminizma in umetniške scene zahodne ameriške obale.

 

Kratki film Prora se posredno naveže na zatrto homoseksualnost znotraj nacistične psihologije, sicer pa prikaže iniciacijo dveh najstnikov v morebitno istospolno identiteto, ki v hipu ogrozi njuno strejt prijateljstvo. Vse se odvije ob baltiški obali, v scenografiji opuščenega nacističnega letovišča oziroma sovjetskega vojaškega kompleksa.

 

Zeleno zeleno v režiji Enriqueja Pineda Barneta je prvi kubanski gejevski film po letu 1994. Gre za strasten prikaz specifično lokalne estetike mačizma v precej mafijskih okoliščinah kubanske realnosti. Temna stran tretjega sveta je ozadje zapeljivih situacij v nekem havanskem nočnem klubu, ki svojim strankam ponuja marsikatero spolno varianto, ob takšnem ali drugačnem plačilu. Med izzivalnim Carlosom in vplivnim Alfredom pride do klavstrofobične igre osvajanja, ki preraste v nevarno in dvoumno psiho dramo s smrtnim izidom. Na koncu tako zgolj navidezno zmaga Carlosova hetero psihologija.

 

Foucaultova soba pa nam na povsem narativen način, v slogu nekakšne znanstvene hipoteze predstavi srečanje med Michelom Foucaultom in njegovim študentom, pisateljem Tadeuszom Piórom. Scenarij temelji na resničnih dogodkih iz leta 1958, ko je Foucault predaval na varšavski univerzi. Ta je veljal za sumljivega tujca, zato je tajna policija uporabila „seksualne informatorje“, ki so ji poročali o detajlih iz življenja slavnega filozofa. Z vizualnega vidika je za film značilno, da v njem govori predvsem arhitektura – pomembne varšavske stavbe in pomenljivi detajli kipov, ki jih krasijo.

 

Kralj stripov nam predstavi zanimiv pogled na svet gejevskega striparja Ralfa Königa, indijski dokumentarec Jaz in moja spolna identiteta pa obrača zahodni identitetni koncept na glavo, saj se v lokalnem kontekstu queerovski vedenjski vzorec naslanja na dolgo tradicijo spreminjanja spolov. Indonezijska drama Ljubek moški prikaže srečanje hčerke s podeželja in njenega trans očeta, ki dela kot prostitutka v Džakarti. Obojestranska stiska se razpre v stiku dveh ekstremnih življenjskih realnosti. Lezbično razmerje med dvema najstnicama v švicarskem filmu Ti in jaz kulminira, ko jima obe družini, zahodna disfunkcionalna in vzhodnjaška patriarhalna, postavita prepovedi. Kljub nasilnemu očetu in nekaj pripetljajem se punci odločita za simbolni in dobesedni coming out ter zbežita v svobodo pred očmi staršev. Tovrstnih eksistenčnih težav pa ni bilo videti v porno omnibusu osmih kratkih pod skupnim naslovom Fuk drugače xxx, ki ste si jih lahko ogledali v festivalskem off sklopu in v njih morda našli navdih za premišljevanje vaših osebnih spolov.

 

Festival nam je vsekakor dal misliti onkraj kapitalistično zaželenih spolnih identitet, kar štejem za njegov ključni prispevek. Zdaj pa nazaj na demonstracije.

 

FGLF je pod varstvom queer policije obiskoval Nenad J.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.