Problem, ki se vzpostavlja ob dotičnem zadnjem filmu velikega amerikanskega filmarja Quentina Tarantina, The Hateful Eight oz. Podlih osem, kot so nam ga prevedli, je, kako ne podleči prvemu kritičnemu vzgibu, skušnjavi absolutnega hvaljenja. In obenem ne poseči po drugem velikem miku, recimo mu adornovskem ali brechtovskem odklanjanju filma, posebej ameriškega in posebej hollywoodskega filma kot spektakla brez duše ter ideološko industrialno sredstvo ohranjanja gosposkih razmer.

To past bomo rešili tako, da jo bomo sprožili, kajpak. Ne bom o tehnikalijah, Quentinovem romantičnem boju za filmski trak proti digitalizaciji, ne o sedemdesetih milimetrih, pa ne o kraji scenarija in ostalih bolj ali manj anekdotičnih pripovedkah. Naj nam umetnostna marksistična misel odpusti, a hudiču je treba dati, kar je njegovega. Podlih osem je scenaristično, režijsko in naratološko tako briljanten, da mu ne moremo očitati ničesar, tako se vsaj zdi. Videl sem ga samo enkrat, to bo treba popravit, ampak mika me postaviti ga na sam vrh Tarantnovega opusa oz. najmanj ob bok Neslavnim barabam. Zakaj, sledi.

Če pustimo húdo špico, mrzlega in kamnitega Jezusa na s snegom zametenem kolovozu, in hudó podlo Morriconejevo muziko, nas prva poglavja filma umetelno opentjastijo. Namreč, kamera, fotografija, scenografija, pač vse filmske prvine so na moč stirilizirane, znane tarantinovske face in značilni prenabriti gobci, trupla in hecno zajebantsvo, da iz vsega zaveje sumljiv duh po vse preveč poznanem. Umetniški deja-vu. Sploh ker se razen konstantnega gobcanja, ki postaja vse bolj dosadno in ki smo se ga že navadili v teh dvajsetih letih, nič kaj dosti ne zgodi. Kot bi te hotel skladno s svojo wyomingsko klimo pustiti na hladnem.

Dokler ne prikolovratijo do krčme v vukojebini na poti do mesta, kamor se bodo zatekli pred snežno nevihto. Tukaj pa se začenja odvijat filmska in filmarjeva mojstrovina, ki vnazaj sproti popravlja samo sebe. V tem obpotnem pajzlu se vestern začenja spreminjat v dramski misterij; enoprostorko, saj se ves poglaviten potek, kot npr. v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu, razvije med štirimi lesenimi stenami, v našem primeru na kakšnih štiridesetih, petdesetih kvadratnih metrih. Ko smo ga že omenili, tudi v naši Osmih je suspenz zgrajen vrhunsko, kar klasično in po preverjeni metodi njegovega največjega majstra. Gledalci smo na neki točki prek naracijskega vložka nenadejano obveščeni o bistvenem, česar nekateri protagonisti ne vedo. In poglobitev fabule, časovni prebliski, dokončno pripoznavanje, kdo je kaj in kdaj in s kom. Skoz narativno razdrobljenost film postaja vase zaključena kreacija. Zgodbarska in dramatološka orgija v mediju gibljive slike.

Temu dodajmo še vse Tarantinove izrazito avtorske prvine, tj. na temeljitem poznavanju kinematografske zgodovine bazirano kopiranje, že omenjeno, nemalokrat čezrobno klepetanje in razkošni darovi govora, konstantno in večinoma čisto prezabavno zajebavanje in seveda brutalno, kar pornografsko nasilje, ki sicer ne tako ekstremno kot v nekaterih sadovskih žanrih, pa vendar podobno brezsramno prepovečevano slejkoprej začenja delovat naravnost smešno. Kot v kakšnih risankah, kjer niti ni več meja, kaj vse se lahko komu zgodi. No, v našem filmu vemo, kaj se zgodi, ljudje crkujejo, ni pa nobene mere, kako nagravžno in krvavo bo to.

Še eno stvar gre omeniti, in sicer brezkompromisno kritičnost do ameriške rasistične zgodovine, polpretekle zgodovine, tudi sedanjosti. Osme bi v tem smislu lahko imeli za etičnega naslednika, sequel Djanga, ne sicer v golem prikazu, a deklerativno in ideološko nemara še ekstremnejšega. Malo z žlehtnobo, malo za hec in malo zares pa dodali, kako se lahko bivši zamorski suženj in rasistični južnjak pobotata in spravita le tako, da ubijeta žensko.

Pa niti v tem ni prava vrednost filma. Nemara jo lahko očrtam, če postanem nekoliko osebnejši. Najboljša umetniška dela so tista, ki se ne otepajo radikalnosti, ki gredo do ekstrema in še malo čez, ki se ne ustavijo na hodu bodi proti peklu bodi proti nebu, ki se ne bojijo govna, kamor morajo zabresti. Ki pljuvajo na zlato sredino, se uščijejo na dober okus in poserjejo na želje občestva. Tolikokrat, posebej glavnina popularnih ameriških filmov ima to tendenco, človeku postane žal, ko spakirani v brezmadežnost ne udejanjajo svojih neokusnih, podtalnih, ogabnih potencialov.

In evo, Tarantino ima jajca, trdna in nezlomljiva kot gobec Samuela L. Jacksona. Ko zreš, žreš prizore, sekvenco, stopnjevanja, iz uprizarjanega razbiraš zapisano in obratno ter tekom res srboritega in nepopustljivega teka nehote mozgaš, do kam, katerega ekstrema se lahko in nenazadnje mora razviti, čez minuto pa se neverljivo zgodi prav ta nezaslišana asociacija, da nejeveren celo podvomiš in se potlej le tiho čudiš dogodenemu, potem lahko samo utihneš in šepneš: uau. Svaka čast.

Zadnjo pa bo vendarle imela dobra stara marksistična, jebat ga. Namreč, kaj je v Osmih res takega - bomo ohranili starikavo govoranco, umetnostnega - kar bi nemara segalo onstran fenomena filma, ga presegalo. Transcendiralo, če hočete. Odgovor mora biti – nič. Res je, ni neumen, vseskozi je dejansko precej bister in skoz vso karikiranje brutalno realen, tudi veliko protirasistično delo je. A formalno ostaja v okvirih zabavljaške kinematografije, je čista filmska apoteoza, glede česar se prav nič ne spreneveda. Quentin Tarantino je pač dedič, naslednik in kanon kinematografske industrije, tistega najžlahtnejšega v njej, ne več ne manj. Majčkeno že poskuša mislit, pri čemer ne pretirava, njegovo bistvo pa vendarle ostaja predvsem – zabavati. In kot tak je Osovraženih osem verjetno najboljši film, kar ga je bilo in bo moč uzreti v zadnjih letih. Morda desetletjih.