POSMRTNE OSTANKE STRESITE V SEKRET!

POSMRTNE OSTANKE STRESITE V SEKRET!

Recenzija izdelka
30. 9. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Ob dandanašnji poplavi filmov o superjunakih ter superzločincih bi človek ob naslovu Kapitan fantastični lahko zmotno pomislil, da gre le še za en film te zvrsti; saj veste: Kapitan oziroma po naše Stotnik Amerika sreča Fantastične štiri pa to ... Vseeno pa v tem ne tiči razlog, da je Viggo Mortensen, ki igra protagonista, v enem izmed promocijskih intervjujev izjavil, da bi bilo povsem primerno, če bi obstoječemu naslovu filma, se pravi Kapitan fantastični, dodali še vprašaj ...

Film se začne s posnetkom gozdnate pokrajine ameriškega Pacifiškega severozahoda iz ptičje perspektive, ki gledalca kot orla nosi nad različnimi zelenimi odtenki listavcev in iglavcev, pomešanih v deževni gozd. Sledi nekakšen Lovec na jelene; prizor iniciacije, v katerem najstarejši otrok družine s pomenljivim priimkom Cash samo z nožem na tla podre zavidljivo rogovje - pravega pravcatega kapitalca! Sekvenca zakola se potem odvije v skladu s pojemajočim sopenjem jelena; do slednjega se z blatom zamaskirana skupina očeta in njegovih šestih otrok vede zelo spoštljivo; mirno ga pospremijo v večna lovišča; deček, ki ugrizne v še topla divjačinska jetra, pa postane mož popolnoma po »fructalovsko«: "v sodelovanju z naravo".

Potem se s kamero, ki sem in tja sledi članom družine Cash, zapodimo po njihovem gozdnem taboru ... Samopreskrba na višku: improvizirano ognjišče, zbiralnik vode, številne gredice, kozarci vloženega sadja in zelenjave od a do ž, še najmlajša osemletna Zaja si že odira svojega bobra. Tamala je sploh zanimiva - kar je mimogrede pri Cashevih prepovedana beseda, ker vselej pove premalo - svojo hišico na drevescu si je dekorirala v skladu s svojo fascinacijo s smrtjo, naokoli pa najraje hodi s plinsko masko, kot bi bila ena od fanic skupine Psycho Realm. »Jezus Kristus«, komentira drobne lobanjice in morbidne fotke njen oče Ben, mala Zaja pa ga začudeno popravi: »Ne, Pol Pot

Ob tem nismo niti na pol poti, kar se tiče nenavadnosti oziroma bizarnosti Cashevih. Zvečer se ob tabornem ognju bere npr. kvantna fizika, Spiegelmanov Maus in Bratje Karamazovi. Ne mine dan, da se ne bi vsi družinski člani enakovredno urili v borilnih veščinah, plezanju in nasplošno v psihofizični vzdržljivosti. Njihov tipi, napolnjen s pogradi, je kot Kerouacova koča sredi (sorodnega) gozda iz njegovega romana Big Sur, po katerem je Michael Polish leta 2013 posnel istoimenski film. Če se je beatnik Jack avgusta leta 1960 osamil zaradi nenadne slave, ki je z alkoholom, drogo in dvomom začela nažirati njegovega duha in telo, pa se njegov daljni odmev Ben z družino izolira zaradi potrošniškega kapitalizma.

Njegova deca zato vedo za Nike [nike], boginjo zmage iz grške mitologije, ne pa za Nike [najki] - športno obutev in ostalo opremo; poznajo dr. Spocka, prvega pediatra, ki je študiral psihoanalizo in se kot aktivist nove levice boril proti vojni v Vietnamu, ne poznajo pa Spocka iz Star Treka; ne znajo igrati x-boxa, znajo pa naravnati zlomljeno kost ter se orientirati po zvezdah; nadalje družina ne praznuje božiča, zato pa toliko raje rojstni dan »strička« Noama Chomskega, »resničnega dobrodelneža«, katerega citat o človeški svobodi je njeno osnovno življenjsko vodilo:

»Če predvidevaš, da ni nikakršnega upanja, s tem zagotoviš, da upanja tudi ne bo. Če pa predvidevaš, da obstaja instinkt za svobodo, da obstajajo možnosti, da se stvari spremenijo, itd., obstaja možnost, da prispevaš k oblikovanju boljšega sveta. Izbira je tvoja.«

Toda kje je mama Cash? To je pravo vprašanje in osnova za zaplet filma; hkrati pa tudi nesrečni razlog, da se do konca dni Cashevih ne nadaljuje njihova »úzela jih« divjina. Prerezala si je zapestja, manična depresivka, ki je v »raju Platonove države« manjkala že več kot tri mesece – otroci pa so štopali ta čas do sekunde natačno ... Prizor, ko Viggo otrokom sporoči žalostno novico, je antologijski; posneti šest otrok, ki tako neprisiljeno bruhnejo v jok, ujeti detajle zmede najmlajših in njihovo osuplost, paniko ter celo jezo - je umetnost!

S predelanim šolskim avtobusom se odpeljejo na pogreb, na katerem ne bodo dobrodošli – no, vsaj Ben, če že ne nič krivi otroci. Slednji pridejo v stik s svetom, ki ga je dobro povzel Calvin Coolidge, 30. ameriški predsednik po vrsti: »Posel Amerike je posel.« Mali »filozofski kralji« se tako soočijo z norimi cenami, predebelimi ljudmi, »vulgarnim razkazovanjem bogastva«, »neetično porabo prostora« in dobičkonosnimi strastmi na splošno. So na misiji reševanja mame, budistke, katere poslednja volja, izražena v oporoki, je bila, da se jo ob spremljavi petja in plesa kremira, preostanke pa potem brez vsakršnega pompa strese v bližnji wc. Vseeno pa v filmu prvenstveno ne gre za nikoli končani boj med radikalnimi levičarji, ki se npr. obešajo na to, da so trockisti in ne trockiti, ter konzervativci, večinoma zavaljenimi, kot so njihove religiozne laži – Kapitan fantastični je predvsem film o vzgoji in starševstvu.

Kapitan Ben krmari med reševanjem življenj svojih otrok in njihovim uničenjem. Vzgoja, ki bi jo v enem hipu lahko označili za permisivno, se že v naslednjem izkaže za diktaturo. Ben kot nekakšen Bear Grylls pred otroki ničesar ne zavija v celofan, surovo jih sooča z vsemi možnimi koncepti ... Zakaj ne bi nastarejši sin z morebitnimi simpatijami govoril o oboroženi revoluciji? Odlika režiserja in scenarista Matta Rossa je, da se ves čas vmešča natanko med oba pola ... Babico in dedka oziroma Benovo taščo in tasta, ki ju upodabljata Frank Langella in Ann Dowd, prikaže kot upravičeno zaskrbljen par, ki je med drugim tudi zaradi zetovih dobrih namer izgubil hčerko – hkrati pa njuno skrb s pomočjo Benove perspektive prikaže kot, če si sposodimo skovanko iz Freudove knjige o vicih, »familjonarno«.

Režiserju Rossu uspe s kamero doseči podoben efekt, kot ga je Nabokovu z Lolito, o kateri govori v filmu tudi ena od hčera – Vespyr, ki jo igra Annalise Basso. Kot v romanu, ki sta ga za veliko platno priredila tako Kubrick kot tudi Adrian Lyne, se nam ala Humbert Humbert smili tudi Ben - kljub zlorabi otrok! Četudi ga na trenutke lahko zasovražimo, z njim sočustvujemo, ne glede na to, s katerim političnim polom bolj simpatiziramo. Z geslom »Oblast ljudstvu!« se pravzaprav vse šele začne; to, da »imajo mogočni v oblasti nemočne« je osnova vsakršne vzgoje! Jebeš ekstreme, za pogovor gre - pri katerem pa štejejo tako besede kot tudi samo dejanje:

Poli tika pršut ...

prinešena na istem pladnju:

piščančja posebna iz plastičnega ovoja; skupaj s kremplji, kljuni, perjem in kostmi zmleta pet do treh ... ter divjačinski z ravno pravo mero soli in fino zluftan!

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness