Napovednik s skoraj tristotisočimi ogledi na Youtubeu. Impresivna mednarodna četica produkcijskih hiš s HBO Europe na čelu. Premiera na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, na Facebooku pa fotka režiserja Žige Virca z ustanoviteljem festivala Robertom De Nirom. Dokumentarno-igrani film s Slavojem Žižkom v komentatorsko-povezovalni vlogi: Houston, imamo problem!

Virc v filmu znamenito sporočilo, ki ga je posadka Apolla z nesrečno številko 13 ob okvari pri poletu na Luno poslala na Zemljo, pomeša z legendo, da je Tito leta 1961 Kennedyju za dve in pol milijardi dolarjev prodal celoten jugoslovanski vesoljski program. Je slednji ostal na ravni živadinovskega slavljenja Hermana Potočnika Noordunga in dokumentarnega posnetka, ki otvori film – goreči čik, zažigalna vrvica, raketa in panično bežanje preko polja – ali pa je vesoljska tekma imela še tretjega igralca, ki je bil do danes bolj ali manj zavit v molk, ker se je ta sredi šestdesetih resnično izkazal za zlato? Med realnostjo in fikcijo, s poudarkom na slednji, ki opozarja na to, kako enostavno je manipulirati z mediji.

Perverzneževa vodnika po filmu in ideologiji, ki ju je posnela Sophie Fiennes, sta dobila še mlajšega polbratca, v katerem Žižek razlaga: »Paradoksalen način prikrivanja prave zarote je, da jo predstavite kot teorijo zarote in računate, da je ne bo nihče vzel resno.« Občinstvo festivala Tribeca se je po ogledu filma bojda mrzlično spraševalo, kaj je v njegovih oseminosemdesetih minutah res in kaj ne, kljub temu da ga Žižek sklene z mislijo, da je v njem resnično prav vse, tudi če se sploh ni zgodilo. Do videnega in slišanega je treba vselej zavzeti distanco, slednjo pa hkrati misliti kot Nietzschejev »Dis-tanz«: ples, pri katerem se respect meri po tem, kako močno se ob njem raznim moralizatorjem stopa na prste ...

Zanimivo je, da se je Perverzneževemu vodniku po ideologiji Houston, imamo problem! še najbolj približal v svoji prvinski različici kot napovednik, ki je na Youtubeu šele začenjal svoj lov za morebitnimi producenti in investitorji – z vso nadaljnjo drago štukaturo pa je paradoksno vse bolj postajal zgolj wannabe!

Če so skrivnostni posnetki podzemnega hangerja in vesoljsko dolge piste vojaške baze v Željavi po trailerju močno obetali, pa so določeni scenaristični triki tako za irokezo privlečeni, da jih ne reši niti najpopularnejši Slovenec med filozofi: »Naskrivaj verjamemo, da Američani verjamejo v nas. Tako delujejo miti. Vem, da pri meni nekaj ni resnično. Hkrati pa vem, da drugi temu vseeno verjamejo. Verjeti v skrivnosti drugih je del ameriške naivnosti.« Miti in naivni Američani - že, že, Žižek, ampak dve milijardi in pol za prirejene oziroma »večstransko prikazane« podatke vesoljskega programa, se pravi tako rekoč na lepe oči – kdo se zdaj šali?

Šala je seveda poanta filma, saj suspenza iz napovednika pač ne zmore vleči do svojega konca. Pričakovano pride do njenega pančlajna s temne strani meseca - maja leta 1980 s smrtjo največjega jugoslovanskega mita, Josipa Broza Tita. CIA naj se ne bi zadovoljila s poplačilom vesoljskega dolga z izvozom Zastavinega Juga v ZDA, zato je jugoslovanski humor zavila v črnino tako, da ga je okrajšala za črko h – z besedami Nixona: »We'll bomb those Yugoslav bastards right off the earth. I really mean it.«

Titova prevara Kennedyja, o kateri je, če sledimo hipotetični zasnovi filma, nemara metaforično pela tudi Riblja Čorba, naj bi sodu smodnika izbila dno! Prevara ni uspela, kot tudi ne bo uspela naša recenzija, če se čim prej ne znebimo mračnega tona! Film jih vendarle mastno poka in v tem je njegova odlika! Tajno plovbo Titovega Galeba v spremstvu vojaške ladje, na kateri naj bi bila vsa vsebina jugo-vesoljskega programa, do Maroka, ki je že v filmu Casablanca služil le kot kulisa za ameriške politične igrice, povzema posnetek Josipa Broza, ki ga na nekakšni žičnici prepeljejo z ene ladje na drugo – po besedah upokojenega generalmajorja JNA Hafnerja zato, ker je bila Jovanka tečna!

V dokaz tej tajni misiji potegne generalmajor pištolo - Titovo darilo – in to s tako andohtjo, da mu je težko ne verjeti! Pripovedovanje, kako je testni prašiček preživel izstrelitev prve trifazne rakete, lepo dopolnjujejo rjavo zapečeni odojki s slavja ob podpisu jugoslovansko-ameriške vesoljske pogodbe. Še več, metafora testnih vesoljskih pujskov so posnetki iz Titovega domačega arhiva; ko je šel »stari« na lov, se je potamanjenih veprov nabralo za celo leto razkošnih banketov z divjačinsko tematiko. Film se ponaša s še nikoli videnimi Brozovimi domačimi posnetki, ki po jagrskem primitivizmu prav v ničemer ne zaostajajo za arhivskimi posnetki, iz katerih je zmontiran dokumentarec Andreia Ujice iz leta 2010, Avtobiografija Nicolaja Ceauşescuja.

Za piko na i - povsem v stilu filma - je na ljubljanski premieri poskrbelo naključje. Ko se je pod platnom predstavljala celotna houstonska ekipa, sem preko rame dame, ki je sedela pred mano, poškilil, kaj tako vneto tipka ... Opisovala je anekdoto, ki se ji je pravkar pripetila s spremljevalcem. Ona: »A Štefančič pa ne ploska?« On: »Sej to ni on, to je ena baba s slabo frizuro.« V resnici, še enkrat z Žižkom, sta bila oba, tako Štefančič kot sivolasa baba!

In še za strešico na î: Žižek nastopa v Virčevem filmu bos - obut le v vijolične oziroma škrlatne nogavice - kot bi že za časa snemanja preroško žaloval za nedavno preminulim malim-Velikim Princem.