Lords of Chaos nikakor ni prvi film o norveški black metal sceni, ki je v začetku devetdesetih let z nekaj požigi cerkva, parimi umori in predvsem strateško rabo medijev postala svetovno znani fenomen. Je pa gotovo najbolj odmeven. Ne le, ker je precej višjeproračunski od ostalih, predvsem prvič ne gre za dokumentarni film, ki bi ga zanimala faktična resnica usodnih dogodkov, pač pa za igrano dramatizacijo, ki se le delno naslanja na dejstva. Prvič gre za film, ki ima ambicijo biti gledljiv tudi za tiste s preveč občutljivimi bobniči za black metal.

Seveda ni bilo nobenega dvoma, da bo film Lords of Chaos čisto sranje, sploh ker deli naslov z istoimensko knjigo zelo dvomljive vrednosti. Pričakovati je bilo še en film o psihopatskih morilcih in satanističnih kultih oziroma nadaljnjo mitologizacijo umora očeta black metala Euronymousa in njegovega morilca Varga Vikernesa - seveda z dobršnjo mero cringa.

Za tiste, ki te legende še ne poznate; Oysten Aarseth aka Euronymous je ustanovitelj banda Mayhem, ki je izoblikoval norveški black metal, lastnik založbe Deathlike Silence, ki je norveški black metal izdajala, in trgovine Helvete, ki ga je prodajala. Hkrati pa je bil tudi militantni idejni vodja subkulturnega gibanja, katerega namen je bil uničiti vse, kar je sveto skandinavskemu srečnemu srednjemu razredu. Med drugim starodavne lesene cerkvice, za katere se je izkazalo, da prav lepo goré.

Precejšnjo razvpitost je Mayhem dosegel tudi z koncertnimi nastopi, na katerih si je pevec z imenom Dead rezal roke in publiko škropil s krvjo ter vanjo metal živalsko mrhovino. Še večjo pa, ko si je omenjeni Dead prerezal žile na rokah in vratu in si za dobro mero še s šibrovko odpihnil možgane.

Euronymous je seveda poskrbel, da ta enkratna priložnost ni šla v nič. Truplo je naprej fotografiral, nato pa iz drobcev lobanje naredil obeske in jih razdal tistim, ki so bili tega vredni. Mimogrede, eden izmed teh delcev se je prav pred kratkim pojavil na internetni dražbi in bil prodan za 3,500 ameriških dolarjev. Kmalu so se razširile tudi govorice, da naj bi Euronymous pojedel del Deadovih možgan. Posušen del njih pa menda še danes hrani kitarist black metal skupine Marduk z izvirnim imenom Evil.

Stvari so potem sicer nekoliko eskalirale. Faust, član skupine Emperor, je iz radovednosti, kako je ubiti človeka, zaklal nekega geja, nazadnje pa je celo sam Euronymous padel pod triindvajsetmi vbodi z nožem, ki mu jih je zadal tedanji basist njegovega lastnega benda Mayhem, sicer pa avtor glasbe Burzum, Christian aka Varg aka Count Grishnackh in prvi ter najvidnejši zagovornik nacizma v black metalu. Dovolj šokantnega materiala torej, da je pravzaprav čudno, da z naslovnic rumenega tiska devetdesetih zgodba norveškega black metala ni že prej prišla do dramatizacije na velikih platnih.

Mimogrede, morala sicer bi. Prvotni načrt je bil, da film že leta 2009 posname kultni japonski režiser Sion Sono. A očitno je prišlo do težav in režijo filma je prevzel Jonas Akerlund. Režiser, vsem znan po videospotu Smack my Bitch Up skupine Prodigy, sicer pa kratkotrajni, a ustanovni član prvovalovske black metal skupine Bathory, katere glasba je močno vplivala na norveško black metal sceno. Mimogrede, Akerlundov prvi režijski dosežek je bil kultni, super cringy videospot pesmi Bewitched doom metal benda Candlemass, v katerem se prikaže tudi prej omenjeni Dead.

Pričakovano je bilo torej, da bo Lords of Chaos bolj ali manj neokusna, precej cringy heroizacija tega mitičnega obdobja začetka black metala. In pravzaprav bi bilo nemogoče, da film, poln zabadanja in špricanja s krvjo, ne bi bil neokusen, še bolj pa, da film o najstnikih, ki se jemeljejo tako resno, mešajo poganstvo, nacizem in satanizem in na vsakem koraku poudarjajo, kako zlobni so, ne bi bil popolnoma cringy.

A film vendarle preseneti. Popolnoma se zaveda, da je nemogoče da ne bi bil cringy, zato to poudarja s samoironijo in sarkazmom. Praoče black metala Euronymous z ironične distance onostranstva pripoveduje svojo zgodbo, v kateri je prikazan kot popolna šleva, ki beži pred vsakim udejanjanjem lastnih besed v praksi in si tik pred smrtjo postriže lase ter obleče belo srajco - ultimativo dejanje izdaje metala. Kar je, mimogrede, popolnoma neresnično.

Varg je prikazan kot pozer, ki posluša cheesy rock band Scorpions in je tarča vsesplošnega posmeha tako članov scene kot novinarjev, ki jim, ker je, kot ga adekvatno označijo, “totalen idiot”, pove za umor in požige cerkva, ki so jih zakrivili black metalci. Ni potrebno posebej omenjati, da je ta prikaz Varga in njegove sledilce prav prisrčno triggeral, pri čemer je češnjica na torti to, da Varga, po njegovih lastnih besedah, igra “debel Žid”.

Namesto cringy legendarnih likov, kakršne je ustvarila folklora, so mitični začetniki black metala popolnoma demistificirani in kljub velikim faktičim netočnostim prikazani bržkone faktično popolnoma pravilno; kot nekoliko prekomerno retardirani pijani najstniki, ki se ne zavedajo, kako smešni so s svojim oblačenjem v transilvanske krvosese in razglašanjem lastne zlobe med basanjem s kebabom.

To samozavedanje film rešuje pred tem, da bil bil popolno sranje - kar bi po vseh pričakovanjih moral biti. Največ in najostrejše zajebavanje iz metalcev so zmeraj producirali metalci sami. Sploh black metal kot del metala, ki se ima za najbolj radikalnega in resničnega, je bil pravzaprav od nekdaj tarča posmeha. Obstaja presenetljivo veliko število black metal skupin in pesmi, ki so parodije black metala in izpostavljajo absurdnost njegove pretirane resnosti. Tako kot komad Norland Fjordland slovenske skupine Dickless Tracy, ki se vrti v podlagi, je tudi Akerlundov film namenjen karikiranju black metala, predvsem z jukstapozicijo izjav metalcev in njihove lastne predstave o sebi s prozaično dejanskostjo:

Film je kljub temu seveda še zmerom cringy sranje. Temu se je ob tej temi in verjetno tudi glede na zahteve zabavne industrije nemogoče izogniti. Pa vendar je mnogo boljši, kot bi bil, če bi se, kot najstniki, ki jih prikazuje, jemal resno. Morda je, paradoksalno, na nek način resnično zvest black metalu prav s tem, da blasfemičnemu posmehu podvrže bogove - pa čeprav bogove black metala samega.