Elle Fanning je Jesse, nedolžno, malce negotovo, neonsko žlahtno dekle, ki z velikimi, srnjimi očmi vstopa v svet visoke mode in hitro postane ljubljenka fotografov in agentov. Pri tem pa naleti na hudo rivalstvo drugih manekenk, ki so brez izjeme skrajno povzpetniške, krvoločne in demonske. V to premiso je ovit film Neon Demon, hkrati pa je to vendarle tudi film, ki zgodbo z močjo skrajno stiliziranih podob namerno rine na stran.

Če kdo, je prav danski režiser Nicolas Winding Refn ustvarjen za snemanje filma o visoki modi. Njegovi filmi so namreč kot modne revije - čudoviti na pogled, pa brez resne zgodbe, brez nauka, nekateri bi rekli celo brez vsebine. Danski ikonoklast zase pravi, da hoče s filmi početi to, kar so Sex Pistols počeli z glasbo. Provocirati torej, ob tem pa tudi preizkušati oblikovne in vsebinske konvencije svojega medija. V intervjujih svoje mesto na filmski sceni opisuje s kontradiktornimi si izrazi, kot so ''kontra-kultura'', ''komercialna realnost'' ali pa ''umetniška edinstvenost'', se mimogrede obregne ob delo rojakov Von Trierja in Vinterberga, to skrajnost pa s povsem idiosinkratsko estetizacijo nasilja in ljubezni gladko preliva tudi v svoje filme.

Sedem let po krasni neonski kriminalki Vozi! Winding Refn zdaj spet osvetljuje melanholijo in sprevrženost Los Angelesa, le da ju tokrat išče na malce manj očitnih krajih. Modni svet, od zunaj tako svetleč in atraktiven, je v filmu Neon Demon malce karikirano in izumetničeno prikazan kot leglo nezdrave tekmovalnosti in bolestnega ljubosumja. Refn tokrat in nasploh zadnja leta pluje daleč od verizma, naturalizma, temačnega realizma zgodnje trilogije Diler, a njegove zgodbe še vedno prevevajo podobno ambiciozni, a emocionalno prazni in pogosto na nivo živali zreducirani ljudje. Neon Demon pri tem doseže nove skrajnosti, z erotično barvno paleto estetizira tudi najbolj sprevržena dejanja in se ves čas vede kot demonski mešanec Erosa in Tanatosa.

Visoko kontrastni barvni nabor je sicer gotovo tudi odraz režiserjeve delne barvne slepote, a sledi predvsem funkciji vzpostavljanja razlik med liki in denimo tudi med glamurjem sveta mode ter bedo depresivnega motela. S stilizirano scenografijo in vso mizansceno nas Winding Refn torej zelo prikladno sooča s tisto družbeno sfero, v kateri stil vlada nad vsebino in v kateri je lepota vedno glavni kriterij.

Tako kot svet visoke mode prepričljivo ustvarja atmosfero, v kateri je notranja lepota pahnjena v sekundarnost, tudi Neon Demon odsotnost globine in vsebine nadomešča z agresivno, zunajzemeljsko, nezaustavljivo lepoto. Brezbrižno nas zaliva z mešanico mejkapa, bleščic in krvi, nas draži z absurdnimi viri svetlobe in pomirja s čudovito ambientalno elektroniko. Poleg tega je film opremljen z mnogimi kadri, ki k pripovedi ne doprinesejo ničesar, a so prav ti vložki tokrat bistveni in v spominu ostanejo najdlje. Prizor pume, ki je vdrla v motelsko sobo, gledalca skoraj prisili, da tudi vrata lastne sobe odtlej odklepa malce počasneje. Ob tem z epizodno vlogo nasilnega lastnika motela svojo kariero morda revitalizira Keanu Reeves, še bolj pa sicer izstopa mlada Jena Malone, ki igra Ruby, vizažistko, ki do Jesse goji več kot le prijateljska čustva. Na gledalca se denimo kot postana kri skuša prilepiti kratek prizor, v katerem Ruby poskrbi, da bo film nujno spremljal še hashtag ''lezbična nekrofilija''.

Dekleta v filmu sicer načeloma predstavljajo vse glavne agense, a se še vedno borijo za naklonjenost vplivnih moških. Eden takšnih je cenjeni fotograf, ki je tipično brezsrčen in profesionalen, pa tudi ves čas oblečen v črno, kar v družbi angelske Jesse spet ustvarja skrajen kontrast. Trenutek gledalske streznitve pa lahko nastopi, ko začnemo opažati, da takšne in podobne binarne opozicije ter skrbno premišljene podobe v sebi ne nosijo globljega pomena. Namesto tega ostajajo fotogenični označevalci, ki ne označujejo ničesar, a skušajo ravno iz tega črpati globlje in skrajno postmoderno bistvo – relativiziranje vloge pripovedi in afirmiranje podobe v smislu nosilke reprezentacij.

Vsemu navkljub pa se je sicer težko znebiti občutka, da skrajen poudarek na fotografiji in splošnem stilu sam po sebi še ni dovolj pronicljiv, luciden ali subtilen efekt, da bi film lahko veljal za mojstrovino. Ko na podoben način denimo Terrence Malick v ospredje potiska podobo in ob tem pripoved skrajno razrahlja, je v vsakem trenutku jasno, da prav podoba denimo že skozi postavitev in gibanje kamere služi tudi pripovedni funkciji in nikoli ni sama sebi namen. Refn gre pri tem namenoma še dlje in v svojem načrtu uspe, a je žrtvovanje realne globine likov ali resnih sporočil v tem primeru visoka cena. Tudi v takšnem filmu namreč obstajajo prelomni trenutki, ko bi moral neon osvetliti človeško naravo likov, ko bi morali pridevnike dopolniti samostalniki in glagoli, a načeloma do konca ostanemo le na površju. Nihče se ne vda, nihče se ne spremeni, vse ostane umaknjeno, odsotno, vse je prignano do svojih skrajnih zmožnosti.

Brez dvoma je Refnov namen sicer predvsem izzvati močne odzive, s tem pa ustvariti nekaj, kar ne bo vsesplošno sprejeto, ampak bo morda skozi čas pridobilo status ''kultnega''. Neon Demon si zna v svojem izprijenem stilu tovrsten naziv slej ko prej res prislužiti, a ga od nivoja nekaterih podobnih provokativnih klasik vseeno nekaj loči. Morda predvsem dejstvo, da gledalca večino časa drži na distanci in ga tudi ob nadrealističnem pornografskem nasilju pušča nenavadno neprizadetega in nevpletenega. Najlepši model še ni nujno tudi najuspešnejši, oziroma če se film Neon Demon splača gledati, še ne pomeni, da se ga splača tudi misliti.