Preteklo nedeljo smo si v Kinodvoru ogledali film Ne pričakujte preveč od konca sveta romunskega režiserja Raduja Judea. V sekciji Za zamudnike, saj smo ga prvič na isti lokaciji videli že v sklopu Liffea, žal pa nikoli ni prišel na redni program. Še natančneje: tokrat so ga zavrteli kot uvod v 10. Festival kratkega filma, kar je hecen oksimoron, saj je film dolg več kot dve uri in pol. So ga pa predvajali, ker bodo v letošnjem fokusu festivala Judeovi kratki filmi. 

Uvod je bil seveda le zatišje pred nevihto, zato si bomo kar začeli dajati duška: Ne pričakujte preveč od konca sveta smatramo za film leta – in to v konkurenci mojstrovin, kakršna je denimo Interesno območje. Oziroma, premalo: gre za definitivni film našega časa. Ko me bodo čez petdeset let, če bo bog dal, spraševali, kako je bilo živeti v dvajsetih, bom rekel: poglejte ta film. Najbrž ni filma, ki bi bolje uprizarjal bistva naših življenj. Ko rečemo naša življenja, seveda ne mislimo na Bezosove jahte ali kakšne politične elite, četudi so slednje seveda še kako udeležene v naših življenjih, temveč: delovno življenje mladih in malo manj mladih odraslih ljudi. Še malo precizneje – korporatizacijo produkcijskih sredstev in posledično prekarizacijo delavskega razreda. Honorarce in bedne samozaposlene kot novi kanonfutr politično-ekonomskega sistema. Nenazadnje pišemo za ereš, zato vemo, kaj govorimo. Tako imenovana avtohtona, nepriseljena, normalizirana človeška potrošna roba, kajti vemo, da gre drugim ljudem vedno še slabše. Žalostno, a v svojem neprivilegiranem statusu smo še vedno privilegirani. Da se ne zapletemo preveč, nadaljujmo s filmom.

Vse omenjeno film zgradi na primeru romunske industrije video produkcije – spremljamo prekarno zaposleno produkcijsko asistentko Angelo, ki po Bukarešti izvaja kasting za kratki korporativni film. Tuja multinacionalka je naročila video o varnosti pri delu, za kar rabijo naturščka, dejansko poškodovanega delavca, čigar izkušnjo in navodila za varno delo bodo posneli. Iz te vsebine film krasno izlušči osnovne mehanizme današnjega kapitalizma: korporacija se dela vso fino, zeleno, delavcu, družinam in manjšinam prijazno, dobrobit zaposlenih je njena največja skrb, odkljukava vse aspekte dnevne morale, dobrodelnejša od Karitasa. Kar je seveda čisti bullshit, zgolj slab in poceni marketing – firma te bo, takoj ko ji bo to v interesu, odvrgla kot crknjenega psa.

Ta osnovna moralka filma pa jasno ni izrečena z dogmo ali po bližnjicah brez mišljenja; vsak lahko šimfa čez kapitalizem, bogami, da včasih težko najdeš tečnejše like od teh protikapitalističnih vitezov. Naš film seveda ni tak moralizator; triumfira ravno kot umetniško delo. Kar smo v prejšnjem odstavku zaradi lažjega razumevanja na hitro povzeli, na platnu spremljamo v formi veličastne večplastne modernistične pripovedi. Pri čemer vznikne še kar banalno vprašanje: zakaj Romunija? Torej, zakaj v zadnjih letih toliko vrhunskih filmov našega časa nastane v Romuniji? Če omenimo romunski novi val po letu 2000 ali Judova filma Aferim! ter Nesrečni fuk ali Nori pornič. Ne da bi ga izrekel, odgovor nudi naš film s svojim vršenjem: ker je danes prav Romunija vozlišče poceni produkcije in tujih naročnikov, koder se najbrž najmočneje v Evropi stke prekarski pekel kreativne industrije. Dvajseturni delavniki, nobenih uzakonjenih pravic oziroma samoumevno kršenje okrasne delovne zakonodaje, zamujanje s plačili, nobenega nadzora in tako dalje.

Povejmo še kakšno o omenjeni modernistični in mestoma tudi metamodernistični pripovedi. Film je vseskozi meta, fundamentalno je film o filmanju. V glavnem spremljamo protagonistkino vožnjo po Bukarešti, surovo, črnobelo, kot sopotniki v realnem času. Tekom vožnje smo deležni razkošne filmske in širše umetnostne podpore v obliki sodobnih in starih muzik, številnih citatov, referenc, vicev, ki mimogrede pospremijo njeno pot z avtom, pravo dantejevsko blodnjo po urbanem peklu cestnega prometa. Med vožnjo snema kratke TikTok filmčke, s čimer odpre tudi pekel socialnih omrežij – Juda so že oklicali za Godarda na TikToku. Angelin video alter ego Bobita je šovinistična spaka, prijatelj Andrewa Tatea, vulgarni mizoginistični izmeček, ki fuka vse prasice v brezzoba usta in podpira Putina, slava Rusiji! Njeni kratki video posti imajo čedalje več lajkov. Kot pravi Angela, gre za ekstremno satiro. Pri čemer upa, da so na svetu še inteligentni ljudje. 

Filmov modernizem in tudi postmodernizem stopnjuje dialog z romunskim filmom Angela gre naprej Luciana Bratuja iz leta 1982. Miks retro posnetkov in glasbe iz časa Ceausescujeve diktature s sodobno Bukarešto daje videti kruto resnico porevolucionarne Romunije. Ceausescu je Romunijo zajebal, a tri desetletja po njegovi smrti Bukarešta doživlja hujši dnevni prometni infarkt kot v času diktature. Urbano propadanje. Sumljive privatizacije, mahinacije s pokopališči. Tu intertekstualnost doseže vrhunec: ostarela igralca protagonistov iz starega filma igrata vloge istih oseb v Judovem filmu. Njun sin je invalid, s katerim bo korporacija posnela svoj varnostni video. 

To je prvi del: formalno vožnja po Bukarešti, kastingi in pogovor s starim filmom. Drugi del pa je Judova mojstrovina, moment, za katerega se je Angela kot delovna živina cel dan gonila semtertja po mestu – samo snemanje varnostnega videa: več kot pol ure dolg nepremičen kader, v katerem invalid Ovidij z družino govori svojo zgodbo. Nenadjebljiva koreografija minimalnih premikanj, psa, plakatov v ozadju, dežja in predvsem zvokov, pogovorov in mimoidočih za kamero nas še bolj kot prvi del postavlja na lokacijo. Ta navidez povsem kontingenten skupek slike in pogovorov s snemalnega dne izjemno razodene korporativno pizdinskost. Filmski in realni čas sovpadeta, obenem pa sta tako rekoč kratkočasna, dinamična, zabavna. Kar seveda ni samoumevno, zreti skoraj štirideset minut v nepremičen kader, temveč ultimativni dosežek montaže.

Če še malo razmislimo: film uteleša tisto, kar je Eisenstein zapisal o literarnem modernizmu: na neki točki besedam, tekstu zmanjka moči, medialnosti, zato lahko modernizem do konca izpelje le film. Prav to uspe Judu – Ne pričakujte preveč od konca sveta bi tako lahko označili za veliki romaneskni dosežek sodobnega filma z nepreštevnimi pripovednimi in filmskimi fintami ter milijavžnt malimi detajli. A zgolj to ni dovolj za vrhunsko umetnino – vse te obrtniške zmožnosti in podrobnosti bistveno ujamejo trenutek, naključje, kontingenco nekega dneva v neki specifični družbeni situaciji. Vse v filmu je podrejeno tej situaciji. In ravno zaradi tega so njegovi učinki tako bogati. 

Kakršnakoli univerzalna konceptualizacija lahko namreč vznikne le iz zelo konkretnih, banalnih, naključnih reči nekega momenta. Zato so številni na protagonistko lepljeni citati filmu na momente morda tudi v napoto. A ravno zaradi globokega razumevanja posamičnega, ki ni nikoli sámo, temveč bistveno vpeto v mrežo drugih neskončnih posameznosti – v našem primeru pač en dan v življenju prekarne delavke v video produkciji –, iz filma vznikne morda najboljši prikaz naše splošnosti. In prav zato lahko film označimo za izjemni, resničnostni ter nenazadnje neverjetno duhoviti prikaz našega momenta v neki zgodovini kapitalizma.