Celovečerec Roka Bička, pripadnika 'novega vala novomeških režiserjev', je presenetil. Gre za prvenec, posnet po resnični zgodbi o samomoru dijakinje na novomeški gimnaziji. Razredni sovražnik je kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja, na Festivalu slovenskega filma pa je prejel kar pet vesen.

Črpanje iz resničnih dogodkov, to sta samomor dijakinje in spontani upor njenih sošolcev, je režiserja privedlo do odločitve, da bo mlade igralce poiskal na neobičajen način. Odpravil se je po slovenskih srednjih šolah in izbral kandidate. Iz tega poskusa so se oblikovali liki in spontano se je razvila razredna dinamika. Snemanje je bilo na neki način serija psihoanalitičnih seans, saj so se mladi igralci poglobljeno in iskreno pogovarjali z režiserjem.

Film se, z izjemo zadnjega kadra, dogaja na neki slovenski gimnaziji. Do zapleta pride, ko službo nastopi nov profesor nemščine. Ta nadomesti popustljivo, ljubečo in nosečo razredničarko Nušo. Slednja, prototip permisivne vzgojiteljice, je dijake razumela in bila njihova prijateljica. Novi profesor Zupan, ki ga igra odlični in neberljivi Igor Samobor, v dijakih vzbudi odpor in posledično tudi upor.

Po Zupanovem prihodu se v razredu vzpostavi nov, kot ga kasneje označijo dijaki, naci sistem. Profesor dvigne nivo zahtevnosti, dijakom pridiga o ritualih in bontonu, moralizira, ob vsem tem pa striktno govori le v nemščini. Predstavlja osamljenega kavboja avtoritarne vzgoje, tudi samega ujetega v sistem, v katerem vsak dijak predstavlja le določeno vsoto denarja.

Sprožilni moment, samomor sošolke Sabine, spremeni razred v kolektivno entiteto. Ta se, izvzemši piflarja Primoža, skupinsko odzove na vsako netoleriranje svojega procesa žalovanja. Dijak je namreč tisti s pravicami! Kako bi mu lahko v eri osebnih odvetnikov na šolah odvzeli pravico do kontempliranja izgube? Profesor Zupan na drugi strani dijakom skuša zabičati, da »biti dijak ni pravica, ampak privilegij«.

Zaradi poudarjanja discipline, pomanjkanja in-your-face empatije in nerazumevanja poteka ter kompleksnosti dogodkov so dijaki krivdo za Sabinin samomor pripisali profesorju. Poleg tega zaradi subtilnosti vzgojnih metod in obravnavanja moralnih naukov skozi Thomasa Manna dijaki Zupana okličejo za nacija.

Film je strnjen in ni razvlečen, statični kadri pa gledalčev pogled usmerijo na obraze nemočnih teles, ujetih v sistem. Kot študentka, ki je še pred kratkim neinspirirano grela srednješolske klopi, sem v Bičkovem prikazu srednješolskega razreda videla realistično upodobitev disfunkcionalnosti trenutnega izobraževalnega sistema.

Okove iluzorne svobode današnje mladine dobro ponazori Zupan na zadnji uri nemščine. Izpostavi, da se nihče od njih ne zna in upa odločati. Edina, ki je sprejela lastno odločitev in ne odločitve drugih, pa je storila samomor.

Izpraznjenosti sodobne mladine ne more rešiti niti radikalnost vzgojnih prijemov profesorja stare šole, kakršen je Zupan. Težave so sistemske narave, sistem pa je beseda, ki je v filmu tudi večkrat omenjena. Dijaki se uprejo sistemu, ki iz svoje biti izloča empatijo. Toda ne zavedajo se nečesa drugega: na koncu je empatičen prav tisti, ki deluje radikalno. Radikalna v kontekstu sodobne srednješolske mladine pa je vrnitev h kontemplaciji, kar propagira prav njim sovražni Zupan. Prav to, učenje razmišljanja in ne pomnjenja, pa je razjezilo in presenetilo dijake.

Upor mladine 21. stoletja je narcisoiden. Homogen kolektivni upor je tako nemogoč ali kratkotrajen. V tem smislu kritika šolskega sistema preide v kritiko individualizma ali kritiko večno razdeljene družbe. Sabinin razred skupaj nastopi šele ob tragediji, ovirajo pa ga narcizem majhnih razlik in različni interesi.

Neodvisno od tega, ali je gledalec predstavnik generacije srednjih let, ki je ujela zadnji vlak pogodb za nedoločen čas, ali pa študent, ima film močno poanto. Njegova prednost je v zanikanju, da je vse črno-belo. Razredni sovražnik tako poziva k premirju in strpnosti, k eksperimentiranju in iskanju novih načinov sobivanja. Kot je nekoč zapisal Thomas Mann: »Je čas za žalovanje in je čas za življenje.« Žalovanje y, z, ž ali katerekoli že zmedene generacije se mora hitro končati. Mladina mora namreč ponovno oživeti.

Film si je ogledala Nika Mahnič.