»Prihajam z Jupitra,« s tankim glasom odgovori dekle nadzemeljske bledice z zadnjega sedeža limuzine, ki tiho drsi po modrini kalifornijskega neba. Rahlo začuden pogled voznika se za trenutek ustavi na njej. »S Floride,« pripomni dekle in povpraša, če lahko pogleda na zemljevid zvezdnatega neba, ki se razpenja med hollywoodskimi griči. Le da to dekle, Agatha, v interpretaciji Mie Wasikowske v očeh ne drži naivnih zvezd upanja, kot jih v podobnem filmskem začetku Lynchevega Mulholland Drive Betty, Naomi Watts, temveč bolj nekakšen hladen srd neporavnanih računov, ki jih izstavi kak angel maščevanja. Poti k zvezdam, zadnji film kanadskega mojstra horrorja in gnusa, Davida Cronenberga, se kot Jakobova lestev groze s povrhnjice vsakdana v ritmu klasične grške tragedije naslanja na nebeške griče slave in z ostrino pridržanega grotesknega smeha do samih kosti razreže bleščeče tančice sveta glamurja in sanj.

Za viskoznimi steklenimi zidovi palač, kamor vstopimo na semenj ničevosti po pravcati freytagovski strukturi, ki jo je iz povrhnjice svojega resničnega vsakdana iztisnil scenarist Benjamin Wagner, srečamo stereotipne like rumenega zvezdniškega tiska. Ekspozicija, sestavljena iz nekakšnih napol komičnih gagov, karakterizira glavne like. V njej se razvrstita na eni strani s starostjo in pozabo obsedena igralka zveneče aluzivnega imena, Havana Segrand (Julianne Moore), ki se bori s senco svoje tragično preminule zvezdniške matere, na drugi pa najstniški zvezdnik prototipa disneyjevske franšize, Benjie (Evan Bird) z ambiciozno mamo (Olivia Williams) in očetom, pop-newage psihologom (John Cusack), ki skupaj ustvarjajo groteskno podobo hollywoodske zvezdniške konstelacije.

Začetna, rahlo moralistično obarvana satira zvezdniškega prahu s stereotipno izpostavljenimi problemi – starajoče se zvezde, premladi narkomani in vrsta etično spornih dejanj, ki jih poganja brezdaljnji dolgčas, privoščljivost, lažni nasmehi in grobo prerivanje na poti do nove vloge in večne slave, se hitro poglobijo. Razkrivajo primarno temačne kotičke človeškega ega, po katerem v freudovsko-jungovski maniri rad stopa Cronenberg. Dokler ne trešči na enega osnovnih robov lévi-straussovskega trikotnika, na incest. Ta na tak ali drugačen način zaznamuje vse protagoniste in jih s sofoklejevskim zapletom za to tudi kaznuje.

Cronenberg, ki se je Hollywooda vedno raje izogibal, v Poti k zvezdam zareže v psihopatologijo sodobnega zvezdništva na podoben način, kot je razrezal kapitalistični sistem v »sobi-filmu« Cosmopolis. Če je bil svet v Cosmopolisu alegorično stisnjen med zadnje sedeže strašljivo bele limuzine, se tukaj razširja med pastelno obarvane stene luksuznih stanovanj. Na poti k zvezdam odkriva galerijo likov, sprehod med v formalinu utopljenimi nagačenimi karikaturami. Cronenbergov pogled ostro motri svoje like, jih lovi od blizu, nikoli v velikih planih, vedno bolj od spodaj, da so kot nekakšni poskusni zajčki, zaprti pod stekleni zvon. Brez upanja, svobode, volje in rešitve jih Cronenberg brezbrižno opazuje na poti v prepad.

Prav upanje – hrepenenje po večni slavi in svoboda, ki je za protagoniste definirana kot uresničitev te slave, je tisto, kar jih žene. Zato še toliko bolj groteskno odzvanja pesem Paula Éluarda, ki zamira za zvezdniški umetnimi nasmehi: »Na odsotnost brez želje, na golo samoto pišem tvoje ime,« in ki se konča s pozivom po uresničitvi te svobode: »Rodil sem se, da te spoznam in imenujem Svoboda.« Vendar ujeti v brezplodno hrepenenje iz tega kroga, ki teži po večni mladosti, lepoti in prisotnosti, prav zaradi njegove narave ne morejo izstopiti.

Cronenberg gledalce z estetskim realizmom v stilu bratov Dardenne, ki se razgrinja v jasni, svetli in ostri fotografiji Petra Suschitzkyega, spusti po zavitem toboganu shizofrenih razsežnosti. Valovi tesnobe in gnusa preplavljajo, dušijo satiro in posmeh, ki v gledalcu kaj kmalu otrpne v grozo. V tipično cronenbergovski maniri se v izčiščeno povrhnjico realnosti vpletajo surrealistični momenti, ki za razliko od zgodnjega Cronenberga tokrat niso na eksplicitno predmetno-telesni ravni. Vstopajo v duha, psiho, besede ter se kažejo v halucinacijah kot duhovi umrlih, ki jih prav zaradi uporabe te enake realistične estetike nenadoma moremo zares ločevati od realnosti. Davno mrtva mama, ki se pojavlja pred Havano, ali mrtva Benjijeva otroška oboževalka na robu bazena sta enako resnični. In prav ta dvojna ekspozicija resničnosti je tista, ki razkriva nekakšno prekletstvo postmodernega zvezdništva.

Zvezda se je včasih gojila v božansko nedosegljivih distancah, ki jih je dosegla do idealnih razsežnosti prav v smrti v stilu kakšnega Jamesa Deana. Temu se v filmu pridružuje tudi tragična smrt Havanine mame, igralske superzvezde, ki je ona ne more doseči. Za razliko od mitološkega neba zlatih let pa se danes status zvezd potrjuje v stalni medijski prisotnosti, na povsem banalni ravni mnogoterih, za zvezde sramotnih situacij, ki se z blazno hitrostjo širijo viralno in digitalno.

V okvirjih takega sveta pa tudi Cronenbergovi »živi« zvezdniki ne delujejo povsem realistično. Z romantičnimi termini rečeno, je pokvarjena duša ali pa praznina tista, ki se zrcali. Predvsem na samem telesu. Vsi so do neke mere iznakaženi – opekline na Agathini koži, nesorazmerno raščeno pubertetniško Benjijevo telo, silikonsko raztegnjen obraz Havane. Vse je degenerirano - bolno, poškodovano, starikavo in vzbuja prav tak gnus kot gomazeči izcedki žuželk, muh in anusov zgodnjih del mojstra body horrorja.

Cronenberg, ki se je večinoma fokusiral na telo v ednini, se v zadnjih treh filmih, Cosmopolis, Nevarna metoda in Poti k zvezdam, usmerja na telesa, njihov preplet oziroma kar sam družbeni organizem in njegovo zavest. V Poti k zvezdam se zdi, da se tudi zvezdnate konstelacije hollywoodskega neba pogrezajo same vase. Skromen minimalizem letos ironično bleščeče belega sprevoda na oskarjevski rdeči preprogi ali pa v filmu belo pohištvo zvezdniških steklenih palač je le maska, ki postavlja okvire počasnemu razpadu. Dokler kot močan ogenj rdeča packa menstrualne krvi ne izbruhne na sedežu neskončno dragega kavča.

Ogenj in rdeča sta simbola propada, konca, meje belih mask človeške kože. Notranjost, ki izbruhne na dan. Njen katalizator in hkrati simbol predora »umazanega« skozi povrhnjico je v filmu Agatha, psihiatrično diagnosticirana požigalka, ki se z Jupitra kot angel smrti spusti na Zemljo. Agatha hladnokrvno ubije Havano, spravi mamo do samomora in očeta v nezavedno stanje ter na koncu izpelje nekoč že načeto wagnerjansko poroko smrti z bratom Benjijem. Hkrati pa Agatha s svojim odsotno hladnim pogledom ne deluje zavestno na tej poti k osvoboditvi in očiščenju. Nasprotno, zdi se, da je tudi ona le marioneta v rokah nekakšnega nepredelanega pohotnega hrepenenja po mestu med zvezdami. Njeno dejanje je morda bolj dejanje iz obupa, tihi tesnobni vzklik po osvoboditvi iz praznine in po imenu, ki bi končno nekaj pomenilo ter morda žarelo dolgo in močno na temnem nebu med zvezdami.