Huda jama predstavlja edinstveno poglavje slovenske zgodovine. Slovenija je imela to srečo, da se je ob osamosvojitvi skorajda povsem uspela ogniti grozotam vojne. Pa vendar je Slovenija v svojo neodvisnost vstopila z nečedno doto. Leta 1990 se je ustanovilo vladno komisijo za odkrivanje prikritih grobišč. Ni več skrivnost, da je bila jugoslovanska oblast neprizanesljiva do kolaborantov iz časa druge svetovne vojne. A odnosa med izvornim grehom oziroma nasiljem in oblastjo tukaj ne mislimo nagovarjati. To ni več problem Slovenije. Kar ne pomeni, da ni prišlo do določene premestitve žarišča, zaradi česar je primer Hude jame še vedno aktualen in žgoč.

Huda jama je precej verjetno najbolj pretresljiva in okrutna zgodba na slovenskih tleh, ki ima še živeče pričevalce. V času Jugoslavije se je masovne poboje številnih protirežimskih posameznikov aktivno skušalo pozabiti. Ljudje so zanje vedeli in se sprenevedali. Še več, po osamosvojitvi Slovenije ni bilo dosti drugače. Na začetku se je govorilo zgolj o Kočevskem Rogu; O Hudi jami šele pred dobrimi sedmimi leti. Okrutnost na eni strani – namreč, da so ljudje bili živi zakopani v rov zapuščenega rudnika – in sprenevedanje na drugi strani sta že zadostna pogoja za odprtje vprašanja o povojnih pobojih. To sta nesporna motiva filma Rudar, ki vendarle ni zgolj kopanje po potlačenih travmah.

Izbrani naslov je res dober. Je preprost, neposreden in nadvse poveden. Rudar - delavec, ki koplje. Ni treba veliko interpretativne domišljije, da povežemo kopanje v rudniku s kopanjem po spominih in travmah. Oboje je težko delo: kopanje v rudniku je naporno fizično, medtem ko je kopanje po travmah strašanski čustven napor. Alegoričnost rudnika je interpretativni dodatek k filmu in merica življenjske poetike, ki se jo splača imeti pred očmi, ko govorimo o filmu.

A spontana življenjska metaforika je v življenju Mehmedalije Alić vsaj tako tragična, kot je poetična. V intervjuju, ki ga je z režiserko Hanno Slak za Radio Študent opravil Jernej Trebežnik, ste lahko slišali, da gre za trojno tragičnost junaka: Srebrenica, problematika izbrisanih in Huda jama. Alić je svojo zgodbo popisal v knjigi Nihče, film pa so pogosto pospremili s pripisi: »zgodba sama kliče po filmski uprizoritvi«; »zgodba, ki jo morate slišati«. Upravičeno.

Film se osredinja okoli rudarja Mehmedalije Alića, ki je zaposlen v zasavskem rudniku. Kratek prikaz zadosti: delo v rudniku je neizprosno, umazano, trdo in predvsem negotovo. Nikogaršnja služba ni varna, delovni staž in delavska pokorščina sta najboljša varnostna mehanizma, a zagotovil preprosto ni.

Film se prične na dan, ko je v Srebrenici dženaza – muslimanski verski obred, s katerim so pokopali žrtve srebreniškega genocida. A prenosa Mehmedalija ne more spremljati, saj ga ravno takrat pokliče menedžer rudnika, ki mu naloži posebno nalogo. Odpreti bi moral zapuščeni rov rudnika, ga pregledati in napisati poročilo, da v rudniku ni ničesar.

Zgodbo poznamo, rov, ki ga mora Mehmedalija Alić popisati, je prav zloglasna Huda jama. Ne poznamo pa okoliščin: Mehmedalijo mendežer rudnika namreč vanj pošlje samega, četudi s tem krši varnostne predpise. V gostilni Alić izve, da je v rovu pristal sam ravno zato, ker ni seznanjen s povojnimi poboji. Na koncu mu menedžer vendarle dodeli vajenca.

Vajenec postane morda nehoten, a hvalevreden lakmusov papir za zmerno klavstrofobičnega gledalca. Prav skozi njegove strahove najbližje spoznamo tesnobnost rudnikov, ki je za film konstitutivna. Strah pred temo, nenadzorovani odmevi glasov ter okornost nam dajo jasno vedeti, da koračimo po nekem drugem svetu. V tem svetu smo preplašeni, se ne znajdemo in vsak naslednji korak je lahko usoden. Zato smo na milost in nemilost prepuščeni v rokah rudarja, da nas vodi.

Izhodiščna identifikacija gledalcev z vajencem hitro zaide v slepo ulico. Vajenec se izkaže za gnilo jabolko, ki menedžerju skrivoma dostavlja slike. Takrat ni dileme: vajenec in menedžer sta the bad guys. Filmu se gotovo da očitati pretirano tipizacijo likov, predvsem negativnih. Menedžer, ki ga je upodobil Jure Henigman, je krovni primer tega: pisarniški uradnik v obleki, ki vozi Smarta in je povsem brez posluha za delavce. Težko boste našli večji antipod z umazanim in trdim rudarskim delom, kjer ste v vsakem trenutku odvisni od soljudi in je učinkovitost sleherne rudarske odprave odvisna od uspešnosti kolektiva. V intervjuju za Radio Študent je Slak izpostavila lika vajenca in menedžerja kot dva lika, ki ne temeljita na resnični osebi, temveč združitvi več njih, kar izpade nekoliko posiljeno.

Enak očitek v smislu kondenzacije povednih sredstev je moč uperiti tudi na raven filmskega jezika. Sploh za film, ki prvenstveno ne želi biti dokumentarec, oziroma je ravno obratno film zato fikcija, ker je zgodba enostavno predobra. Primer kondenzacije filmskih izraznih sredstev je na primer sovpadanje dneva dženaze in Alićeve nove zaposlitve. S tem je skrhana preprečljivost in zgolj ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo s filmom, če bi bil faktično dosleden. Ali bi film izgubil svoj nedvomno izvrsten in močan čustven naboj, če bi spremljali mukotrpno kopanje in podiranje vseh 11 sten v rudniku? Bi film izgubil svoj žar, če bi postal triuren film?

To so pa tudi edini resni očitki filmu. Glasba je večidel rabljena zelo ustrezno, edino solistični kitarski vložki izpadejo nekoliko pretirano, a je vtis pokrpan s Sarkofagi Tomaža Pengova na koncu. Neprekosljiva zgodba, lepo prehajanje med intimno-družinsko, umazano-delovno, pestro-gostilniško atmosfero izpade namreč nadvse prepričljivo. Prav tako je treba omeniti nepretenciozne sanjave sekvence. Ponavljajoči se grozljivi prizori iz rudnika, ki gradijo močno napetost in s šokerjem na koncu jasno nakažejo, da gre za nočne more, so izvrsten indikator notranjega nemira protagonista.

Prav nemir je gonilo, ki ga mimo vseh priporočljivih meja vodi v odkopavanje rudnika. V primeru Rudarja je zelo težko ločiti potencial, ki ga ima izvrstna življenjsko-poetična zgodba Mehmedalije Alića od filmske zgodbe. Zato lahko samo hvalimo zaključek filma: na železniški postaji Alića pričaka njegova sicer brezposelna žena, ki je po pošti pravkar prejela njegovo odpoved. Skratka, vsi kriteriji, da se jima podre svet, so izpolnjeni. V tistem nekdo zakliče »Rudar!«. Sprevodnik stopi bliže in Aliću seže v roko. Prav za to tudi gre: stisk roke je jalovo ali pač najlepše možno poplačilo za ozdravitev kolektivne travme.