“Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali,” je rekel Jezus, ko je svojim učencem razlagal pravila sodnega dne. Nekaj podobnega pa je rekel tudi stric Ben nečaku Petru Parkerju, ko je svojo pajčevino še nepremišljeno trosil naokrog, da si z njo ni mogel nihče pomagati. Fanta je namreč v zgodnjih šestdesetih ugriznil radioaktivni pajek in od takrat ni bilo nič več tako kot prej. Nerodnega najstnika, ki je čez noč postal super junak, sta leta 1962 ustvarila stripovska giganta Stan Lee in Steve Ditko. Od takrat je izšlo več tisoč stripovskih izdaj, TV serija in šest celovečernih filmov, kjer se Spider-Man pojavi kot protagonist.

Spider-Manu ne manjka medijske pozornosti, povrh vsega pa je ameriški super heroj politično bitje, njegov filmski žanr pa imperialistični aparat, ki upravičuje uporabo nasilja v imenu prenosa zahodnih vrednot na druge kulture. Ameriški super heroji so torej eden od popkulturnih fenomenov, ki so pomagali ustoličiti hegemonijo svoje domovine. Zakaj moramo o tem napihnjenem fenomenu poslušati še v kritičnem zavetju Radia Študent?

Zato, ker je konec lanskega leta celovečerni animirani film Into the Spider-Verse oz. Spider-Man: Novi svet, kolikor je to mogoče, počistil šestnajstletno Spider-Manovo kinematografsko sramoto in postal eden od primerov kvalitetnega mainstream filma. V zadnjih letih je superjunaški film, predvsem zahvaljujoč franšizama Avengers in Justice League, dosegel svoje dno. Animirani Spider-Man pa se asociativno utaplja v poplavi hrupnega kiča Marvel in DC distrakcij - ravno zato ga je potrebno izpostaviti.

Računalniško animirani celovečerec so režirali Bob Persichetti, Peter Ramsey in Rodney Rothman, ki je skupaj s Philom Lordom napisal scenarij. Poimensko ne bomo našteli 142 animatorjev, prave delovne sile filma, ki bodo čez slaba dva tedna zasluženo slavili oskarja za najboljši animirani celovečerni film. Režijska vizija je stremela k zvestemu prenosu stripovskega videza na filmsko platno. Animatorji so filmske sličice obdelali v 2D, da bi vsak prizor filma izgledal karseda podoben prelomu klasičnega stripa. Prizori so večinoma animirani s t.i. tehniko motion blura oz. zabrisanega premika, kot bi lahko priložnostno poslovenili, vsak lik pa k barvni eksploziji mnogovesolja pridonese z lastnim animacijskim stilom.

Novi svet produkcijske hiše Sony Pictures je film o Milesu Moralesu, ki prestaja nerodnost prvih dni nove šole in prvih pajkovskih supermoči. Spider-Man prvič spremeni raso in milje. Belemu Petru Parkerju, siroti nižjega srednjega razreda, šov ukrade njujorški najstnik afro-portoriškega porekla. Milesova ljubeča in poštena starša sta zadela na loteriji in fant je tako prisiljen hoditi v prestižno brooklynsko srednjo šolo. Kot vemo, pa zlo ne počiva in podzemna baraba Kingpin naredi mašino, ki odpira portal v druge dimenzije. Zlikovec je namreč izgubil ženo in otroka, nazaj pa ju načrtuje privesti iz ustrezne alternativne dimenzije. Milesov in s tem gledalčev svet se tako izkaže za eno od različic mnogovesolja. Hipoteza vzporednih vesolij v animiranem filmu se, podobno kot v znanstveno fantastični seriji Rick in Morty, nanaša na multiverzum tretje stopnje, torej vesolje, v katerem vsaka izbira ustvarja novo različico realnosti. Vsakemu opazovalcu, prebivalcu neke različice mnogovesolja, pa je dano videti eno samo realnost.

V resničnost Milesa Moralesa tako vstopajo druge različice ljudi-pajkov iz različnih vzporednih vesolij, ki so hkrati liki iz Spider-Manovih stripov. Junaki iz alternativnih realnosti prinesejo raznovrstnost animacijskih stilov in vpogled v srečanje z različnimi ljudmi, ki jih je ugriznil radioaktivni pajek. Tehnično so vsi boljši borci, saj Miles šele začenja in ne zna rokovati s svojo močjo. Srečanje s številnimi variacijami Spider-Manov in s tem z različnimi manifestacijami potenciala, ki ga ima Miles v sebi, ga istočasno frustrira in vzpodbuja k napredku.

Miles Morales za razliko od drugih superjunakov ne potrebuje posebej mogočnega nasprotnika, saj je ves antagonizem zgoščen v njem samem. Svojo moč lahko uporablja, paradoksalno, le ko si zaupa, da jo zares lahko nadzoruje. Samozaupanje je skok v neznano in nemogoče ga je preizkusiti drugje kot na terenu. Hudobec je s svojim aparatom zakuhal dobro katastrofo in gledalcu je mar za vsako različico ljudi-pajkov, saj je na kocki obstoj njihovih individualnih svetov. Skok v neznano pa je tudi vrnitev v svoje rodno vesolje. Realnost, ki jo liki v animiranem filmu puščajo za sabo, se ob slovesu zaklene in za sabo pusti občutek večne negotovosti.

Če se Superman v množico navadnih smrtnikov skuša zliti z velikimi očali in odigrano šibkostjo, Spider-Man deluje drugače. Je hiperrealen junak, ranljiv deček, ki se igra superheroja in si sam izmišljuje meje svoje moči in oblikuje svojo celostno podobo. Zato ni naključje, da se Peter Parker kot junak filma ukvarja z fotografijo; Miles Morales kot animiran lik pa z ilustracijo.

Najmočnejša super moč, ki jo premore žanr filma o superjunaku, ostaja izjemna prilagodljivost na trgu popularnih vrednot. Zgodba o človeku, ki ga je ugriznil radioaktivni pajek, je nastala v času, ko so milijoni Američanov živeli v strahu pred komunizmom in fantazmo o sovjetski nuklearni premoči. Spider-Manov prvi nasprotnik je bil tako sovjetski vohun Kameleon. Stripovski junak Peter Parker je mlad fant, ki ne zahteva moči, a je nekako z njo vseeno blagoslovljen. Združene države Amerike pa so mlada sila, ki po drugi svetovni vojni ne ve, kako ravnati z močjo, saj z njo prihaja velika odgovornost.

Ameriška velika moč se kaže v izjemno močnem vplivu na svetovno popularno kulturo, njena odgovornost pa v prikazu “normalnosti” in posledično njenega odklona, ki ju ta kultura izžareva. Hladne vojne ni več in Miles obračunava z drugačnim sovražnikom. Poleg najmočnejšega - nezaupanja v lastne moči, mora Miles opraviti še z velikim bogatunom, ki želi razpolagati s časom in prostorom na škodo celotnega prebivalstva. Človek, ki je pripravljen oropati samega sebe v vzporednem vesolju, da bi prišel do potešitve v lastnem, je nehvaležen nasprotnik.

Miles Morales je najzanimivejši Spider-Man velikega platna in hkrati otrok, ki spoznava odgovornost svoje moči. Iznajdljivosti scenarija, ki se izogne pastem žanra, Spider-Manove konvencije izrazi kreativno in hkrati popolnoma zaobide banalnosti spektakla. Zato mu je vredno posvetiti pozornost - ne glede na konzumeristično franšizno industrijo, ki ga omogoča in katere del je.

Spider-Mana je gledala vajenka Nika Jurman.