Dober mesec po izteku koledarskega leta lahko mirne vesti zaključimo: minula sezona je bila za polje angažiranega, eksperimentalnega (pa tudi splošno avanturističnega) filma presežna, za posladek pa se po dveh letih odsotnosti zdaj vrača še Travis Wilkerson, zastavonoša severnoameriške militantne produkcije. Recenzenti ter festivalski selektorji Wilkersona radi navajajo kot drznega, formalno radikalnega dokumentarista, revija Sight and Sound pa ga je nedavno označila celo za »politično zavest sodobnega neodvisnega filma«, toda v resnici se sam režiser opredeljuje drugače. Namesto na izročilo angloevropske, modernistične avantgarde (zlasti filmskoesejske) se Wilkerson prej naslanja na latinskoameriško tradicijo tretjega filma: osvobodilne, antikolonialne ter neprikrito gverilske kinematografije, ki je v državah globalnega Juga udarila v šestdesetih in začetku sedemdesetih.

Vzporednic med politično prakso Travisa Wilkersona ter bojevitim kubanskim agitpropom ni težko vleči: obe strani druži vneto zanimanje za vprašanja neoimperializma, globalnega delavskega upora ter boja proti ameriškemu kapitalizmu, v iskanju teoretske podkrepitve pa se tako Wilkerson kot denimo Santiago Álvarez – kubanski filmar in utemeljitelj zvrsti dokumentarnih obzornikov – obračata k marksistični misli. Tudi na ravni estetskega je Američanu ter Kubancem skupnih nekaj nenavadnih, formalno pogumnih prijemov (govorimo zlasti o stilizirani ritmični montaži ter uporabi najdenih, tudi arhivskih posnetkov), Wilkersonova obsesija z ideali militantne južnoameriške produkcije je šla celo tako daleč, da je legendarnemu Álvarezu posvetil svoj prvi celovečerec: ljubeznivi filmski portet Accelerated Under-Development, končan leta 1999.

Wilkersonova po Kubancih zgledujoča se ustvarjalnost, skratka, že lep čas prebada ter zaslišuje zgodovino ameriškega kolonializma ter ekonomske eksploatacije teritorijev tretjega sveta (spomnimo se zgolj na dvourni filmski omnibus Far from Afghanistan, posnet s pomočjo še štirih sodobnikov). Še nikoli pa se režiser ni pretirano odločno spoprijel s problematikami ameriške tradicije nasilja nad črnsko populacijo. To slepo pego skuša ažurni Wilkerson zdaj zakrpati in težko bi si za obravnavo rasne diskriminacije ter belskega kukluks supremacizma izbral primernejši čas. Rezultat tega je lanski dolgometražec, prvotno mišljen kot enourni multimedijski performans, Did You Wonder Who Fired the Gun, prvič uprizorjen pred dobrim letom na festivalu Sundance, v klasični kino različici pa premierno predvajan avgusta v Locarnu.

V maniri Wilkersonovih preteklih stvaritev tudi esejski film Did You Wonder Who Fired the Gun  – avtorjev osmi ter do danes najbrž najzahtevnejši celovečerec – svojo krvavo snov črpa iz presečišča pozabljenih, potlačenih epizod ameriške delavske zgodovine ter režiserjevih intimnih življenjskih utrinkov. Nahajamo se v mestecu Dothan sredi zvezne države Alabama, zakopane globoko v redneckovski ruralni jug, kjer je filmar preživel nekaj zgodnjeotroških let. Vlogo prvoosebnega spremljevalca projekcij prevzame Wilkerson sam; ta je na prvih nekaj predvajanjih film pospremil kar osebno, sedeč za majhno mizico ob platnu, od koder je v živo (delno improvizirano) podajal voice-over naracijo, ki pa jo je zaradi enostavnejše distribucije kasneje v studiu nasnel. Svojo politično, aktivistično intenco nam film naznani že na začetku: »To ni zgodba o belskem rešitelju. To je zgodba o belski nočni mori.«

Patetičnost tega kratkega, a vsekakor natančnega opisa ne preseneča, saj je Did You Wonder v svojem jedru pravzaprav poldokumentarni krimič, nekakšna zlitina detektivke in tretjega filma, trilerja ter agitprop didaktike. Seveda je Wilkerson stari znanec tragike in suspenza – pomislimo le na načrtno prikrivanje zgodovinskih informacij, ki filmu An Injury to One, morda režiserjevemu do zdaj najuspešnejšemu delu, zagotavlja zelo visoko stopnjo intenzivnosti – toda dramatičnost ter stopnjevanje (in posledična eksplozija) napetosti sta tokrat povzdignjena na nov nivo.

Učinkovita je gotovo že sama vsebina: film se vrti okrog hladnokrvnega umora Billa Spanna, Afroameričana, ki ga je leta 1946 ustrelil Wilkersonov pradedek S. E. Branch, lastnik lokalne špecerije. Toda za dosego napetosti je gotovo še pomembnejša forma, zlasti režiserjeva dognana obdelava starega arhivskega gradiva (filmskega, pa tudi tekstualnega ali fotografskega), ki ga Wilkerson neopazno združuje s kadri, posnetimi z lastno digitalno kamero. Črnobeli časopisni izrezki so tako položeni ob bok zaprašenim 8-milimetrskim kolutom ter posnetkom s stare družinske kamere (datiranim nekje v sredino šestdesetih), zraven pa se znajdejo še izseki iz takrat odmevnih hollywoodskih produkcij, najvidneje iz antirasistične klasike Ubiti ptico oponašalko, v knjižni obliki prvič objavljene leta 1960, v film pa predelane dve leti pozneje.

Tako Wilkerson kot pisateljica Harper Lee svoje dogajanje umestita v majhno naselbino v južnem delu Alabame, toda med njunima na videz sorodnima izdelkoma – oba zagovarjata progresivno, protirasistično tezo in v obeh je protagonist bel moški – se po besedah Wilkersona pojavlja razlika: »njena zgodba je liberalna; moja je radikalna.« Naivni humanizem ameriške avtorice se z militantno, marksistično metodologijo Travisa Wilkersona bojda ne sklada, toda ravno na tej točki v filmu Did You Wonder Who Fired the Gun naletimo na problem.

Wilkerson s svojim zavzetim raziskovanjem potlačenih zgodovinskih hudodelstev namreč zapade v neposrečen poskus personalizacije; v zameno za čustven, skrajno psihologiziran obračun z lastnimi družinskimi demoni film žrtvuje vsakršno politično analizo, po kateri je režiser sicer znan. Obtežen z bremenom pradedovih dejanj, za katere se Wilkerson počuti posredno krivega, filmar pri svoji študiji vztraja na omejeni, neplodni ravni identitetnih politik. O institucionalni, sistemski, strogo strukturirani logiki zgodovinskega ter novodobnega rasizma je govora bore malo, namesto obravnave Branchevih umorov kot simptomov širšega ustroja (sčasoma se izkaže, da je bilo podobnih morilskih incidentov več) pa protičrnsko nasilje film v celoti individualizira ter pripiše moralni monstruoznosti. Po obetavnem, formalno inovativnem začetku je Wilkerson kot razlog za protičrnske umore S. E. Brancha (ki za svoje zločine ni bil nikoli obsojen) sposoben navesti le etično izprijenost. Vsekakor je Wilkersonova stilistika ostra, radikalna, česar pa za njegovo politiko tokrat ne moremo reči.