Avstrijec Peter Tscherkassky velja za enega izmed pomembnejših predstavnikov eksperimentalnega in t. i. avantgardnega filma. V zadnjih treh desetletjih je nanizal nekaj več kot 20 kratkih filmov, ki so bili nagrajeni na tako rekoč vseh festivalih, ki nekaj veljajo. Njegov zadnji film The Exquisite Corpus pa je lovorikam dodal še posebno omembo na festivalu v Cannesu.

Prva dela avstrijske avantgarde, ki velja za izjemno radikalno in abstraktno smer eksperimentalnega filma, segajo vse do sredine prejšnjega stoletja. Zagotovo najbolj znan primer iz tega obdobja je film Arnulf Reiner iz leta 1960, avtor katerega je strukturalist in oče avstrijske avantgarde Peter Kubelka. Kubelka je lansko leto na zagrebškemu festivalu eksperimentalnega filma 25 fps imel predavanje na temo omenjenega filma in njegovega nasprotja, filma Antifon, ki je sestavljen iz istih 4 osnovnih elementov filma kot Arnulf Reiner: svetlobe, teme, belega šuma in tišine, le da ravno nasprotno. Tam, kjer je bila svetloba, je tema, in tam kjer, je bila tišina, je sedaj šum in obratno. Kubelka se je za neke vrste odgovor odločil 50 let kasneje, ko je napovedal smrt filma, kot je sam dejal, saj je digitalni goliat filmski trak potisnil na točko, kjer skorajda ni vrnitve. In v naslednjih petih letih se je to praktično uresničilo. Njegovo misel lahko podkrepimo še z besedami Petra Tscherkasskega, ki je letošnje leto Kubelko nasledil na delavnici festivala 25 fps. Tscherkassky pravi, da se sliši, kako digitalizacija zabija žeblje v krsto analognega filma.

Še najbolj pa je digitalizacija prizadela ravno avtorje, kot je Tscherkassky, ki vse delajo izključno ročno na filmski trak. Vpogled v njegov proces dela je bil tudi namen delavnice, ki jo je organiziral festival 25fps. Na primeru svojega filma The Exquisite Corpus, ki je bil uvrščen tudi v tekmovalni program festivala, je od sekvence do sekvence, od sličice do sličice razložil proces nastajanja njegovih filmov.

The Exquisite Corpus na prvi in laični pogled deluje kot neke vrste magični kalejdoskop golih teles. Nabit je z erotiko, ki v svojem vrtenju nikoli ne iztiri v pornografijo in poceni ekshibicionizem. Izjemno čutno izpeljan kolaž črnobelih posnetkov, podkrepljen s skoraj hipnotično glasbo, gledalca kljub dokaj agresivni montaži brez težav potopi v film in z lahkoto pripelje do konca, kar je včasih pri eksperimentalnemu filmu za nepoznavalsko oko dosti težje, kot se zdi. Pod to navidezno lepoto in poezijo pa se skriva še veliko več, predvsem pa veliko fizičnega dela avtorja.

Tscherkaskky za svoje filme uporablja found footage oziroma že posnet filmski trak z določeno vsebino, ki jo v kombinaciji z drugimi posnetki oziroma trakovi preko montaže spremeni v povsem nov film. Za film The Exquisite Corpus je tako med sabo pomešal kadre iz ameriškega erotičnega filma iz 80., britanske komedije iz 60., posnetke reklam, francoski in danski pornografski film, italijanski mehkoerotični film in nudistični film. Na slednjega je še posebej ponosen, saj gre za poseben žanr iz sedemdesetih let, kjer gre za povsem običajen narativni film, le da so vsi goli. Poleg tega pa je ta film še grozljivo slab.

Opremljen z vsem tem materialom se potem Tscherkaskky za dve šolski leti zapre v temnico, kjer v rahli rdečkasti svetlobi na avtokromatski filmski trak sličico po sličico razvija film. Ponekod nova razvita sličica vsebuje tudi do sedem odtisov ali ''lejerjev'' že posnetega materiala, kar govori o količini dela, ki je potrebna, da narediš film, dolg 19 minut, kolikor meri The Exqusite Corpus. Nenavadna je tudi uporaba pripomočkov, vse od ročno izdelanih mask do vezenih prtičkov ali mrežic in do organsko pridelanih pomaranč, ki jih odtisne na svež filmski trak.

Sliši se kot neke vrste eksperiment, toda Tscherkaskky poudarja, da njegovi filmi niso nikoli bili eksperiment, saj gre v temnico s točno določeno idejo in konceptom. In v primeru The Exquisite Corpus je bila ideja ta, da metaforično uporabi človeško telo, da ponazari telo filma, saj je analogni film za razliko od digitalnega fizičen. Skozi avtorsko montažo nas preko podob telesa in z ohlapno zgodbo popelje v magijo filma, ki se skriva nekje daleč v človeku samem. Skozi podobe seksa in golote pa dejansko razgalja njegovo celuloidno telo.

Naslov filma The Exqusite Corpus nosi ime po nadrealistični igri Exqusite Corpse, ki so se jo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja igrali francoski surrealisti in ki gre tako, da vsak od igralcev napiše poljubno besedo na listič in se iz tega sestavi stavek. Skozi to tehniko Tscherkaskky v montaži poizkuša in uspe iz filmov, kjer je zgodba nepomebna, ustvariti metaforično narativo, ki nas vodi nazaj do filma tako v smislu medija kot fizične oblike. In ta je po njegovem mnenju tudi neke vrste Exqusite Corpse, mrtvec, truplo, ki samo še čaka na pokop.